Pritrkovalska skupina v župniji Sostro



Pritrkovalci v župniji Sostro smo se po več letih premora organizirali v skupino nekje okrog leta 1995. Glavni pobudnik za obnovitev skupine je bil pritrkovalec g. Jože Selan, ki je s svojo vztrajnostjo uspel prepričati pritrkovalca g. Franca Jagra in g. Franca Porento, da sta se odločila prenesti svoje znanje na mlajše rodove. Pomoč pa je ponudil tudi pritrkovalec g. Stane Črne. Župnik je to pobudo objavil v oznanilih in takoj se je našlo dovolj učencev, da smo začeli in za praznik Jezusovega rojstva že prvič pritrkavali.

Učenje pritrkavanja je takrat potekalo čisto po posluhu. Naučili smo se tri stoječe in dve leteči melodiji. To znanje smo hitro osvojili in začeli smo razmišljati, kako naprej. V veliko pomoč nam je bil takratni župnik, p. Mirko Pihler, ki je pritrkavanje zelo podpiral in nam za božič podaril našo prvo knjigo Ivana Malavašiča, Pesmi slovenskih zvonov. Takrat še nismo nič vedeli o možnih zapisih, ko pa smo se uspeli pregristi skozi knjigo, se nam je odprlo novo področje. Naučili smo se nekaj novih komadov in tudi stare smo lahko zapisali. Tudi samo učenje komadov je potekalo tako, kot smo se znašli. Učili smo se v drvarnici pobudnika pritrkavanja. Namesto zvonov smo uporabljali kose, žage in druge kovinske predmete. Kadar je bilo v drvarnici premrzlo, smo se preselili v kuhinjo in v kozarce natočili vodo, da smo dobili različne tone.

Na samem začetku smo imeli zaredi nepoznavanja zapisa kar nekaj težav. Starejši pritrkovalci so znali zaigrati še kakšno melodijo, a se je enostavno nismo bili sposobni naučiti. Ko pa smo spoznali zapis in smo bili te melodije tudi sposobni zapisati, se je spremenilo marsikaj. Melodije, o katerih smo samo sanjali, smo bili sposobni tudi zaigrati.

Elektrifikacija je bila v tistem času že dotrajana in je bila za pritrkavanje letečih melodij neuporabna. Pritrkovalci smo za svoje delovanje tako potrebovali še vsaj dve duši, ki bi bili pripravljeni kdaj pa kdaj zgodaj vstati in malce potelovaditi. Zato smo se leta 2001 zavzeli in obnovili zvonove in elektrifikacijo zanje, nekaj dela pa še čaka na pravi trenutek (obnovitev lesenega poda pod zvonovi).

Vse, ki jim je mar za našo kulturno dediščino in si radi zažvižgajo kakšno melodijo, lepo vabimo medse. Skupina je trenutno premajhna za pokrivanje potreb po slovesnem zvonjenju – pritrkavanju.


Delček zgodovine zvonoznanstava v Sloveniji


Prvi zvonovi so k nam prihajali predvsem iz Benetk, kasneje pa tudi iz Koroške. Vlivali so jih potujoči zvonarji - livarji. Vlili so jih na mestu samem. To se je ohranilo do 18. stoletja. Najstarejši zvon v Sloveniji je vlil potujoči zvonar Jacobus iz Benetk leta 1310 in ga hranijo v Narodnemu muzeju v Ljubljani.

Kasneje se zvonarji niso več selili. Najpomembnejši predstavnik je bila družina Samassa, ki je vodila ljubljansko livarno v obdobju od 1729 do 1919 (8 generacij). Ta livarna je bila največja v avstroogrski monarhiji. Pomembna je bila tudi za našo župnijo, saj je bil največji zvon vlit prav v njihovi livarni.

Zgodovina zvonov sv. Lenarta

Prvi zvonovi so bili dvignjeni v zvonik župnijske cerkve že v letu njene posvetitve. Vlil jih je znani livar Albert Samassa. Bilo je pet bronastih zvonov v skupni teži 5794,5 kg.


Slika 1: Dvigovanje prvih zvonov. Na velikem zvonu stoji boter tega zvona g. Potokar iz Podlipoglava.



Že v letu 1916 so jih morali oddati za potrebe prve svetovne vojne. V celotni fari je bilo oddanih 10 bronastih zvonov. Največ so jih vzeli pri župnijski cerkvi. Prvi je tehtal 1515 kg, drugi 865 kg, tretji 424 kg in četrti 39 kg. V zvoniku je ostal tako le največji zvon s težo 2951,5 kg in z glasom "b". Tehtali so jih 2. decembra 1916 na občinski tehtnici pri Devici Mariji v Polju. V vojne namene pa niso odpeljali samo zvonov. Z zvonika cerkve so sneli tudi vso bakreno pločevino, ki je tehtala 1168,5 kg. Zvonik so na novo pokrili s pocinkano pločevino. Vsa dela so opravili vojaki – kleparski mojstri.

Ko so po drugih cerkvah kupovali "nadomestne" zvonove, so jih po večini kupovali v železarni Jesenice. Ti zvonovi so bili železni. Tako so tudi pri nas leta 1918 kupili 180 kg težak železni zvon z glasom "cis", ki še danes služi kot navček. Leta 1924 so farani v livarni inž. J. H. Bühla v Mariboru kupili dva nova bronasta zvonova, prvega s težo 1161 kg in glasom "es", ki danes služi kot tretji - "sedmi" zvon, drugega pa s težo 572 kg in glasom "g", ki služi kot četrti zvon. Ta dva zvona so 30. septembra 1924 v nadvse slovesnem sprevodu pripeljali iz Ljubljane do Sostrega. Po posvetitvi so ju v desetih minutah dvignili v zvonik cerkve.



Slika 2: Tretji zvon, fotografiran na vozu - na dvorišču Gospodarske zveze v Ljubljani.



Slika 3: Četrti zvon



Slika 4: Začetek sprevoda na Dunajski cesti.

Kmalu po tem, ko sta bila zvona plačana, so se odločili, da nabavijo še en zvon. Ta zvon naj bi bil posvečen vsem padlim vojakom župnije Sostro. Za ta namen se je oblikovala komisija iz preživelih vojakov prve svetovne vojne, ki se je 6. marca 1926 odločila, da v livarni Šentvid nad Ljubljano nabavi 2035 kg težak zvon z glasom "c". Komisija se je tudi odločila, da se na zvon napišejo imena vseh 65 padlih vojakov župnije Sostro. Skupaj z zvonom so kupili spominsko ploščo, na kateri so prav tako napisana imena padlih vojakov. Dne 16. julija 1926 je potekala slovesnost s spominsko mašo za vse padle vojake, odkritjem spominske plošče in blagoslovom novega zvona. Botra sta bila Mlakarjeva, po domače Mrkotova iz Češnjic.


Slika 5: "Vojaški" zvon



Sedaj imamo v zvoniku štiri bronaste zvonove, ki so uglašeni na razširjen Moll-Motiv (b-c-es-g):
Največjega iz leta 1898, na katerem je upodobljen relief sv. Lenarta, Marije in Janeza pod križem in glava cesarja Franca Jožefa I. Na obodu pa zvon nosi napis "V SPOMIN PETDESETLETNEGA VLADANJA NJIH VELIČANSTVA APOSTOLSKEGA CESARJA FRANC JOŽEFA I."Drugi - "spominski" zvon iz leta 1926, na katerem so napisani padli vojaki župnije Sostro, ločeni po vaseh s hišnimi številkami.Tretji - "sedmi" zvon iz leta 1924, na katerem je upodobljen relief v. Jožefa in Marije. Pod reliefom Marije je napis "ČEZ HRIB IN PLAN NAJ SE GLASI, ČEŠČENA SI MARIJA TI!". Na obodu pa je napis "PREDNIKE NAŠE V KANONE PRELILI, NAS PA ŽUPLJANI SO NOVE KUPILI."Mali zvon iz leta 1924, na katerem je relief sv. Florjana in sv. Martina.

 

V malih linah pa je 180 kg železni zvon iz leta 1918, z glasom "cis", ki služi kot navček.

Pritrkovalci župnije
Sv. Lenart, Sostro