Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. »Množice gredo, gredo, s cvetjem in palmami Odrešeniku naproti.« Tako poje pesem za cvetno nedeljo, ki skuša ponazoriti dogajanje Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Vsako leto smo cvetno nedeljo doživljali z blagoslovom zelenja, kateremu smo prinesli butare, drugje begance, pa presmece, lubenske potice, palmove veje in tudi čisto preproste oljčne vejice. Pravo razkošje zelenja in barv – vse zaradi tega, da bi bil praznik bolj prazničen in da bi se veselje srca kazalo tudi navzven.

Zaradi epidemije koronavirusa, ki mu moramo posvetiti vso svojo pozornost, letos ni teh pisanih sprevodov, ki razveseljujejo srce in oko. A Bog ne daj, da bi se odpovedali temu, da gremo na pot. Ne mislim na pot, po kateri nas naše noge prinesejo od enega kraja do drugega. Gre za pot duha, gre za pot srca. Za tisto pot, o kateri govori Kalil Gibran, ki v svojih stihih pravi, da je najdaljša tista pot, ki te pripelje najbližje k samemu sebi.

Se spomnite velikonočnih praznikov v preteklosti? Koliko stvari je bilo potrebno opraviti v pripravi na praznike. Kaj vse je bilo potrebno prinesti iz trgovine. Kako smo napolnili shrambe in hladilnike. Potrebno je bilo poiskati primerno obleko, dogovoriti obisk pri frizerju. Nekako smo morali najti časovno špranjo, da smo opravili velikonočno spoved. In vse to ob vsakdanjem osem ali še več urnem delavniku.

Letos vseh teh poti ne bo. Vsaj mnogih izmed njih ne. A to ne sme pomeniti, da bomo praznike preživeli na kavču, kakor rad pove papež Frančišek. Nikakor ne.

V današnjem evangeliju beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, kakor ga je zapisal evangelist Matej. V njem čisto na začetku učenci sprašujejo Jezusa: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« 

To vprašanje moramo Jezusu letos zelo osebno postaviti tudi mi. Gospod, kje hočeš, da ti letos pripravimo velikonočno praznovanje? Trdno sem prepričan, da ne bo nikomur naročil, naj gre na ta ali oni kraj, naj gre v to ali ono ustanovo. Ne. Vsakega izmed nas bo napotil domov, k sebi, v družino. Dragi človek, tam, pri tebi, s tvojimi ljudmi, s tvojo ženo oziroma možem, s tvojimi otroki želim letos obhajati velikonočne praznike. Z vami bi bil rad v vaši družinski molitvi. Med vami bi bil rad, ko boste spremljali obrede po televiziji ali po drugih medijih. Z vami bi bil rad, ko boste skupaj brali Sveto pismo in se o tem pogovarjali. Z vami bi bil rad, ko boste skupaj blagoslovili velikonočne jedi in z vami bi bil rad pri velikonočnem zajtrku, ko jih boste skupaj, v povezanosti in ljubezni tudi pojedli. Jezus se ne bo ustavil tukaj. Povedal nam bo, da bi bil rad v srcu vsakega izmed nas, da bi skupaj z nami doživljal vse, kar doživljamo mi, veselje in strah, potrpežljivost in jezo, upanje in smrt. Povedal nam bo, da bi rad skupaj z nami v tem tednu njegovega trpljenja nosil naše križe, vstajal v naših padcih, brisal naše solze in doživljal naše sočutje in solidarnost. Povedal nam bo, da bi skupaj z nami rad vstopil v vstajenje.

Ko bomo delali načrt za svoje praznovanje velike noči, ne pozabimo tudi na tiste, ki zaradi krize, v kateri smo, ne bodo mogli praznovati, ker si prizadevajo, da bi obvarovali življenja in pozdravili bolne. Bodimo jim hvaležni in svojo hvaležnost in spoštovanje njihovega dela pokažimo z izpolnjevanjem njihovih navodil. Prav je, da se spomnimo tudi vlade in vseh javnih delavcev, ki iščejo poti in načine, da bi nas epidemija čim manj prizadela. V svojih načrtih za praznovanje velike noči ne smemo iti mimo tistih, ki so zaradi spremenjenih razmer izgubili delo, ali pa jih skrbi, ker ne vedo, kako bodo poskrbeli za socialno varnost svojih zaposlenih. Še in še bi lahko našteval. Pa ni potrebno. Verjamem, da nam je že jasno, kako široko bomo morali odpreti vrata našega doma in vrata našega srca, če se hočemo v tem času izolacije v resnici dobro pripraviti na obhajanje velikonočnih praznikov. 

Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester. Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.

Cvetna nedelja je vsako leto tudi svetovni dan mladih. Papež je mladim napisal posebno pismo, v katerem med drugim pravi: »Dragi mladi, ne pustite, da bi vam ugrabili vašo rahločutnost! Vedno bodite pozorni na prošnje tistih, ki trpijo; naj vas ganejo tisti, ki jočejo in umirajo v današnjem svetu! 'Določene resničnosti življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami'. Če boste znali jokati s tistimi, ki jočejo, boste našli resnično srečo.« Mladi, zahvaljujem se vam, da tudi v tem času preizkušnje tudi vi kažete svojo velikodušnost in sočutje ter pripravljenost priskočiti na pomoč, kjerkoli lahko in kakorkoli morete.

Vsem želim lepo pripravo na velikonočno praznovanje. Naj vas danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference