Pritrkovalci

Pritrkovalci v župniji Sostro smo se po več letih premora organizirali v skupino nekje okrog leta 1995. Glavni pobudnik za obnovitev skupine je bil pritrkovalec g. Jože Selan, ki je s svojo vztrajnostjo uspel prepričati pritrkovalca g. Franca Jagra in g. Franca Porento, da sta se odločila prenesti svoje znanje na mlajše rodove. Pomoč pa je ponudil tudi pritrkovalec g. Stane Črne. Župnik je to pobudo objavil v oznanilih in takoj se je našlo dovolj učencev, da smo začeli in za praznik Jezusovega rojstva že prvič pritrkavali.

Učenje pritrkavanja je takrat potekalo čisto po posluhu. Naučili smo se tri stoječe in dve leteči melodiji. To znanje smo hitro osvojili in začeli smo razmišljati, kako naprej. V veliko pomoč nam je bil takratni župnik, p. Mirko Pihler, ki je pritrkavanje zelo podpiral in nam za božič podaril našo prvo knjigo Ivana Malavašiča, Pesmi slovenskih zvonov. Takrat še nismo nič vedeli o možnih zapisih, ko pa smo se uspeli pregristi skozi knjigo, se nam je odprlo novo področje. Naučili smo se nekaj novih komadov in tudi stare smo lahko zapisali. Tudi samo učenje komadov je potekalo tako, kot smo se znašli. Učili smo se v drvarnici pobudnika pritrkavanja. Namesto zvonov smo uporabljali kose, žage in druge kovinske predmete. Kadar je bilo v drvarnici premrzlo, smo se preselili v kuhinjo in v kozarce natočili vodo, da smo dobili različne tone.

Na samem začetku smo imeli zaredi nepoznavanja zapisa kar nekaj težav. Starejši pritrkovalci so znali zaigrati še kakšno melodijo, a se je enostavno nismo bili sposobni naučiti. Ko pa smo spoznali zapis in smo bili te melodije tudi sposobni zapisati, se je spremenilo marsikaj. Melodije, o katerih smo samo sanjali, smo bili sposobni tudi zaigrati. Elektrifikacija je bila v tistem času že dotrajana in je bila za pritrkavanje letečih melodij neuporabna. Pritrkovalci smo za svoje delovanje tako potrebovali še vsaj dve duši, ki bi bili pripravljeni kdaj pa kdaj zgodaj vstati in malce potelovaditi. Zato smo se leta 2001 zavzeli in obnovili zvonove in elektrifikacijo zanje, nekaj dela pa še čaka na pravi trenutek (obnovitev lesenega poda pod zvonovi).

Vse, ki jim je mar za našo kulturno dediščino in si radi zažvižgajo kakšno melodijo, lepo vabimo medse. Skupina je trenutno premajhna za pokrivanje potreb po slovesnem zvonjenju – pritrkavanju.