Aleluja! Kristus je vstal, zares je vstal! Aleluja!
Jezusovo vstajenje je temelj krščanskega verovanja in upanja. Na njem stoji vse: »Če ni vstajenja, je prazno naše oznanilo, prazna vaša vera«, trdi apostol Pavel. Središčni pomen in tudi daljnosežnost vstajenja so nehote in izvrstno poudarili Gospodovi nasprotniki, ki so zahtevali stražo pri grobu. Dobro so namreč vedeli: če bo res vstal, to dokončno potrjuje vse njegove besede, vsa dejanja, vse njegovo poslanstvo.
Najbolj splošno razpoloženje velikonočnega dogodka izrazita učenca na poti v Emavs, ko pravita: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.«
Dragi bratje in sestre, Jezus je z veliko nočjo obrnil na glavo prav vse. Obrnil je predstave o Bogu, predstavo o starozaveznem obredju, predstavo o judovskem duhovništvu in tudi predstave o življenju in veri. Nič ni bilo tako kot so si učenci predstavljali. Pa vendar je velikonočna skrivnost ali dogodek: trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa, namenjen prav temu, da zgrešene predstave popravimo in postavimo na njihovo mesto prenovljene. Če tega ne bomo naredi, bomo podobni tistim, ki so pri starih predstavah vztrajali in hodili po svetu razočarani ali pa vztrajali pri laži kakor veliki duhovniki, da so Jezusovo telo ukradli njegovi učenci.
Dva emavška učenca. Emavs je od Jeruzalema oddaljen 60 stadijev, piše v Svetem pismu. To je približno 11 kilometrov. Dovolj, da je Jezus učenca poučil o resničnosti njegovega vstajenja. V svojih mislih si lahko predstavljamo ta dogodek nekako takole:
Velikonočno popoldne je. Dva Jezusova učenca se vračata v svojo vas. Razočarana sta zaradi konca njunega Učitelja, zaradi križanja in smrti. Učenca, ki sta se pogovarjala in se spraševala, sta torej podoba razočaranca, ki tipa in ki ne najde oprimka, da bi izstopil iz trpljenja. Rešitev, ki se pojavi za emavška učenca je v tem, da se jima pridruži Jezus. V določenem trenutku se jim pridruži tretji moški. Jezus je, a onadva ga ne prepoznata. Moški učencema pomaga spoznati pomen dogodkov v Jeruzalemu v luči Pisem, to je v luči Stare zaveze. Jezusova razlaga Stare zaveze začne njima odpirati spoznanje, da pot odrešenja vključuje trpljenje in vstajenje. Predvsem pa je Jezusova razlaga odpirala njuni srci, da sta goreli, ko jima govori in odpira Pisma. Končno pridejo v Emavs in učenca tega tujca, Jezusa prosita, naj ostane z njima. Jezus ostane in medtem, ko je razlomil kruh, se njune oči odpro in ga prepoznata, toda on izgine izpred njunih oči. Tedaj rečeta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Ko ga prepoznata: po besedi in po lomljenju kruha, spoznata, da Jezusovo vstajenje ni odrešujoče le zanju, ampak da ga morata posredovati še drugim, ki jih prav tako tarejo dvomi. Zato se vrneta v Jeruzalem in pripovedujeta o dogodku z Jezusom. Postaneta priči Jezusovega vstajenja.
In to je tisto pravo bogastvo in dar. Nositi v sebi trdno vero v Jezusa, ki je vstajenje in življenje! Dragi bratje in sestre, ko sprejmemo dejstvo, da smo odrešeni, potem ne moremo, da ne bi govorili o tem. Ko sprejmemo dejstvo, da smo odrešeni, se še v tako omahljivem ali razočaranem stanju in na naši nelahki poti vere lahko močno opremo na Jezusa.
In to je zmaga. Poslanstvo nas, ki smo Jezusovi učenci pomeni: verjeti v Jezusovo vstajenje in biti oznanjevalec tega dogodka, verjeti v lastno vstajenje in življenje ter se za to nalogo hraniti s kruhom močnih pri obhajilu.
Če dobro pogledamo dogodek, ki se je zgodil učencema na poti v Emavs, lahko vidimo, da Jezus nadaljuje s tistim, s čimer je začel velikonočno skrivnost. Dragi bratje in sestre, velikonočna skrivnost ali dogodek se začne z velikim četrtkom. Takrat je Jezus dal sebe v hrano, takrat je Jezus učencem umil noge in jim pokazal da bo z njimi do konca sveta. Za nas pa to pomeni, da je z nami tudi danes.
Če malo pobrskamo po spominu, je pri zadnji večerji na veliki četrtek Peter pri dejanju umivanja nog, sicer v svojih predstavah, trmaril in je rekel: »Ti meni ne boš umival nog.« Peter je hotel imeti imenitnega odrešenika, podobo vzvišenega duhovnika in obredje, ki ne bi bilo naporno. Jezus pa nadaljuje pouk o trpljenju, da mora trpeti. Peter se spet upira in pravi: »Gospod, to se ti ne sme zgoditi, ti ne smeš trpeti.«
Dragi bratje in sestre, Jezus je trpel in trpi z nami še naprej. Naše trpljenje ni znamenje, da nas je Bog zapustil, ampak je to za nas šola ljubezni in pot odrešenja. Učencema na poti v Emavs prav to ne gre v glavo, a prav to je znamenje nove podobe Boga. Boga, ki hodi z nami. Boga, ki nas spremlja in je z nami.
Vrnimo se nazaj na evangelij. Učenca sta spremljala ves dogodek v Jeruzalemu. Prepričana sta, da se to ne bi smelo zgoditi. Kako so se lahko vodilni v Jeruzalemu tako poigrali z Jezusom, ki je bil pošten in dober? Kako to, da je pristal na križu?
Gotovo smo tudi mi kakor učenca in velikokrat pravimo: Mi pa smo upali, da nas boš varoval vseh preizkušenj, da na svetu ne bo trpljenja. Ali drugače rečeno, velikokrat mislimo ali izrečemo: če bi bil Bog, ne bi dopustil vseh smrtnih žrtev in obolelih za koronavirusom; ne bi dopustil, da se dogajajo vojne; da nedolžni trpijo in umirajo; če bi bil Bog, bi končno slišal in uslišal mojo prošnjo, s katero ga tako vztrajno prosim. Dragi bratje in sestre, sliši nas, nas spremlja ter upa da bomo zdržali in vztrajali. Dragi bratje in sestre, sliši nas in včasih našim prošnjam reče NE, ker On najbolj ve, kaj v življenju resnično potrebujemo in kaj je dobro za nas. Jezus vidi in ve, več kot pa vemo mi sami.
Jezus nas uči potrpljenja in zaupanja. On vodi krmilo svetovne in osebne zgodovine, a ne tako, kakor si mi predstavljamo. Jezus vztraja in nas vzgaja, da se od najbolj preprostih želja, potreb in hrepenenj dvignemo v logiko darovanja. Jezus nas spodbuja, da ne iščemo, kako bi nekaj ali nekoga imeli zase, ampak kako bi tudi mi, kakor On sebe dali v hrano.
Dogodek srečanja Jezusa z emavškima učencema je torej za nas povabilo, da svoje predstave vztrajno obračamo in vstopimo v logiko Boga. Logika Boga pa je logika ljubezni in darovanja. Celotna velikonočna skrivnost ali dogodek nas uči, da bomo naše velikonočno krščanstvo lahko živeli le v luči velikonočnega tridnevja, ki se, hočemo ali ne, začenja z Jezusovim darovanjem, da bi se tako tudi mi darovali. Dragi bratje in sestre, z našim darovanjem za druge, bomo pravzaprav pričali Gospod je resnično vstal! Aleluja! Amen.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha
naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!