Z adventnim časom v katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na praznik Gospodovega rojstva.
Veselje ob novorojenem otroku pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem. Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek cerkvenega leta. Dogodki, ki se zvrstijo v cerkvenem letu, ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poročajo zapisi v Svetem pismu) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak pomenijo tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek.
Na večja praznovanja se pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič). Poleg zunanjih in materialnih priprav k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki poglobljene molitve in duhovne poglobitve (lahko tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine).
Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje in ga zaključimo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra. Adventni čas ni omejen na točno število dni. To je čas pričakovanja, ki nas odpira za obilnejše delovanje milosti. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi.
LATINSKA BESEDA ADVENTUS POMENI PRIHOD. Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva na božični dan, 25. decembra, ko se spominjamo prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Zunanja – vidna – priprava je adventni venec. V cerkvah in po domovih bomo pripravili adventne vence s štirimi svečami. Prvi teden bomo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno. Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju. Kakšen je simbolni pomen adventnega venčka v krščanstvu?
RAZLAGA SIMBOLIKE ADVENTNEGA VENCA
Adventni venec je okrogel in iz zelenega rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje.
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so v vijolični barvi, imajo posebno simboliko:
- predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
· predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
· predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo.
Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
Svetloba sveč nas opominja, da je Jezus luč, ki prihaja v temo našega življenja, da prinese nekaj novega, življenje in upanje. Prav tako nas opominja, da smo tudi mi poklicani, da to luč sveta razširjamo naprej. Ker je iz tedna v teden več svetlobe, to simbolizira, kako našo temo strahu in obupa razsvetljuje vedno več svetlobe. Plamen vsake nove sveče opozarja, da se nekaj dogaja in da glavno šele prihaja.
V adventnem času nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel adventa.
Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega, je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.
Velikokrat slišimo tudi izraz božična pravljica. V njej nastopajo angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, osliček, kamele, trije kralji in zvezda repatica. Če k temu dodamo še božička in njegove severne jelene in malho, polno daril, dobimo pocukran izdelek, ki vsaj za nekaj dni prežene bridkost in bolečino resničnega sveta. To traja nekaj časa, dokler ne pogledamo v denarnico, dokler se ne vrnemo na delo, v šole, v ranjeno in zlomljeno človeško resničnost.
In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, ''odklopite se'' od resničnosti, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me ''odklop od resničnosti''. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen.
So pa tudi stvari, ki so običajno zamolčane. Marija je najstniška mamica in o njenem otroku govorijo, da je nezakonski. Jožef in Marija sta brezdomca, klošarja, in verjetno brez prebite pare. Prisiljena sta bežati za golo preživetje in postaneta begunca zaradi Herodovega ljubosumja in strahu. Ta isti Herod z največjo lahkotnostjo pokolje skupino majhnih betlehemskih otrok, da bi si tako ohranil svoj politični položaj. Revščina, škandal, brezdomstvo, nesprejemanje, begunstvo, krutost do nedolžnih otrok - vse to zelo diši po današnjem resničnem položaju v svetu. Če povemo celotno zgodbo, to ni več samo pravljica za otroke.
To je zgodba o Jezusu. Imenujejo ga Emanuel, Bog z nami, z nami deli muke in utrujenost, z nami živi v temi nesprejemanja in bolečine in hkrati s svojim življenjem in učenjem kaže na božjo resnico in slavo. Postal je kralj, resnični kralj, a njegova krona je bila iz trnja, njegovo ogrinjalo je bilo popljuvano, njegov prestol je bil lesen križ za zločince.
Bog ni božiček, ki živi odmaknjeno življenje na severnem polu in nas enkrat na leto razveseli s svojim prihodom in se naslednje jutro že spet vrne v svojo kočo. Dva tisoč let ni zmanjšalo sijajnosti čudeža, slava se ni zmanjšala. Ta Jezus v hlevčku je naš Emanuel, naš Odrešenik, naš brat in prijatelj, naš Gospod in Bog.