Aleluja! Kristus je vstal, zares je vstal! Aleluja! Dragi bratje in sestre, naj nas ta velikonočni pozdrav, uvede v praznovanje današnje 2. velikonočne nedelje, Bele nedelje ali nedelje Božjega usmiljenja.
Ko je župnik neke severnoitalijanske župnije prišel v cerkev, je tam srečal neznano ženo. Ona pa je njega brž prepoznala in dejala: »Vi ste tukaj župnik, a ne? Veste, jaz sem sicer iz vaše župnije in prihajam v cerkev samo takrat, ko ni vas oziroma ko ni drugih ljudi. Takrat se v njej najbolje počutim.« Še preden ji je župnik lahko karkoli odgovoril, je nadaljevala: »Zato zahtevam, da me, ko bom umrla, pripeljejo v to cerkev. Tu naj bo moj pogreb.« Takrat je župnik prišel do besede: »Seveda, seveda, naj vas pripeljejo. A v cerkvi naj ne bo takrat ne mene ne nobenega drugega človeka, ki bi za vas molili, a ne?«
Odveč je iskati besede, s katerimi bi opisali začudenje te obiskovalke cerkve. A župnik ji je hotel izvirno razložiti, kako velik pomen ima občestvo, Cerkev pisano z veliko začetnico, ki je Božje ljudstvo, ki smo to vsi mi kot skupnost Jezusovih učencev.
Zgodba sama po sebi ni najbolj primerna za čas v katerem smo se znašli. Smo v izolaciji, ko so vsi stiki za naše dobro odsvetovani. Vendar dragi bratje in sestre, še vedno ste povabljeni, da se mi v duhu pridružite, ko grem maševat in vas na to opozorim z velikim zvonom. Prav tako smo vsi povabljeni vsak dan ob osmih zvečer, ko se oglasijo zvonovi župnijske cerkve, da se povežemo v občestvo in zmolimo: Očenaš, Zdravo Marijo in Slava Očetu. V dani situaciji na ta način gradimo duhovno povezanost med nami in tudi občestvo župnijske Cerkve.
Vrnimo se na današnji evangelij, ki opisuje dvomljivca Tomaža, ki se je verjetno izogibal skupnosti apostolov in ni bil navzoč pri prvem Jezusovem prikazanju po vstajenju. Ne vemo zakaj, vendar ni ga bilo tam. Ko mu je skupnost (občestvo) učencev pripovedovala, da so videli Gospoda, jim ni verjel. Potrebno je bilo, da ga je sam videl, pravzaprav da se je osebno srečal z Jezusom. Lahko grobo rečemo, da se je Tomaž lahko srečal z vstalim Gospodom, ker so se učenci zadrževali skupaj. Občestvo mu je omogočilo, da se je srečal z vstalim Odrešenikom. Skupnost Cerkve mu je posredovala odrešenje.
To dokazuje pomembnost Cerkve kot skupnosti. Dragi bratje in sestre, opeka sama zase nikomur ne koristi. Koristno vlogo opravlja šele takrat, ko je v zidu. In tako je tudi z nami. Če bomo zanemarili duhovno povezanost in če ne bomo ostali povezani z molitvijo, bomo kakor apostol Tomaž, ki ni verjel.
Zanimivo v današnjem evangeliju je tudi, da Tomaža ni privedla do srečanja z vstalim Gospodom idealna skupnost, ampak taka, ki se je zaprla za zaklenjena vrata, kjer se je skrivala iz strahu pred Judi. V njej so bili apostoli, ki so se v času Jezusovega trpljenja razbežali, v njej je bil Peter, ki ga je zatajil. Skupnost ni bila idealna, a prav ta skupnost, to občestvo je omogočilo Tomažu, da se je srečal z Vstalim. Naj tudi danes nekateri ljudje še tako udrihajo po Cerkvi kot nepotrebni instituciji, je dejstvo, da brez Cerkve, brez občestva, sporočilo o Kristusu ne bi priromalo skozi viharje zgodovine do nas.
Prvo krščansko občestvo se je srečalo z vstalim Kristusom in s pričami njegovega vstajenja. Potem je vsak posameznik Kristusa postavil na prvo mesto in se trudil za življenje po Njegovem nauku. Stalno povezanost z Vstalim so iskali v lomljenju kruha in v molitvi. To občestvo je jemalo moč za pričevanje iz molitve in evharistije. Tudi mi smo povabljeni, da preko duhovnega obhajila in molitve prosimo, da bi prejeli moč in bili pričevalci.
Evangelijski odlomek Jezusovo prvo prikazovanje učencem postavi na velikonočno jutro. Vprašamo se lahko, zakaj je torej teden dni zatem ponovno prišel na natančno isti kraj? Mogoče zato, ker je bil tedaj med njimi tudi Tomaž. Jezus pa je hotel nejevernega učenca prepričati, da je resnično vstal od mrtvih. Jezusu ne bi bilo treba priti, toda Tomaža ni hotel zapustiti v dvomih, zato mu je dejal, naj se dotakne njegovih ran in spozna, da je resnično on. Po tem dejanju sočutja in potrpljenja - dejanju usmiljenja - je Tomaž vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« To usmiljenje je Tomaža pozneje vodilo, da je potoval daleč naokoli ter oznanjal evangelij in na koncu daroval življenje za Gospoda.
Dragi bratje in sestre, Tomaževa zgodba nas uči, da Božje usmiljenje vsebuje precej več kot zgolj odpuščanje naših grehov. Vključuje tudi Jezusovo sočutje do naših slabosti. Vključuje potrpežljivost ob našem počasnem napredovanju. Ta obsežna milost, to Božje usmiljenje nas osvobaja dvomov, strahu in krivde, pa tudi greha. Kakor Tomažu nam omogoča, da polnejše okušamo Jezusovo Božje življenje, da lahko hodimo za njim, kamorkoli nas vodi.
Božjega usmiljenja ni mogoče ločiti od ljubezni. Bog je ljubezen in usmiljenje - to je njegova narava. Jezus dan za dnem prihaja med nas ter nam želi pokazati, da je naš Gospod in Bog. Dan za dnem nam želi odvzeti dvome in bojazni ter nam odpuščati grehe. Vsak dan nas želi še malce bolj odpreti za svoje življenje in milosti.
Nikoli ne podcenjujmo moči Božjega usmiljenja. V velikonočnem času smo povabljeni, da beremo Apostolska dela. Ob tem branju se zavedajmo, da sta sleherni čudež, ki so ga apostoli naredili, in vsaka beseda, ki so jo izgovorili, temeljila na usmiljenju, ki so ga prejeli in so ga prejemali do konca življenja. Božje usmiljenje je torej temelj tudi našega življenja.
Prosimo Gospoda, da bi tudi mi Kristusa postavili na prvo mesto, da bi se trudili za osebno srečanje z njim v molitvi in duhovnem obhajilu ter bi v skupnosti preko omrežij pričevali: Gospod je res vstal! Aleluja! Amen.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha
naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!