»Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«
S temi besedami sta Lazarjevi sestri prosili Jezusa, da bi prišel ozdravit njunega brata. Vemo, da se Jezus ni takoj odzval. Prišel je šele po njegovi smrti in naredil toliko večji čudež, ko je Lazarja obudil od mrtvih, ko ga je obudil nazaj v življenje.
V tem času veliko govorimo o bolezni, ki seje smrt. Naredimo isto kakor Marta in Marija ter povabimo Jezusa v svoj dom. Razmislimo, kje potrebujemo mi njegovo ozdravljenje. Mogoče nismo telesno bolni, smo pa mrtvi od strahu in tiščimo v tem grobu.
Čas v katerem smo se znašli, nas je prisilil, da znova razmislimo o nekateríh vrednotah in prioritetah v našem življenju. Tako rekoč čez noč smo izgubili stvari, ki smo jih imeli za samoumevne. Za svoje pravice smo jih imeli do te mere, da zanje nismo čutili nobene hvaležnosti več.
V današnjem evangeliju opiše evangelist Janez dogodke v Betaniji, ko pride Jezus k svojim prijateljem Marti, Mariji in Lazarju. Marta in Marija sprašujeta Jezusa, ali bo Lazar vstal od mrtvih in kaj pomeni večno življenje. Potrebujeta pa predvsem nekoga, da izjočeta svojo bolečino in žalost. Jezus, ki ima izjemen čut za človeško bolečino, ju tolaži. Tudi tu Jezus pokaže podobo Boga, ki je blizu človeku v njegovi bolečini in ga razume.
Jezus je Bog, ki je solidaren s človekom. V naše življenje prinaša upanje in odrešenje. Lazarjevima sestrama, ki žalujeta, govori: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdor živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl«.
Te besede o večnem življenju govori tudi nam. V žívljenju smo velikokrat okusili, kako nas je Jezus spremljal. Tako je dober, da je z nami tudi v najtežjih trenutkih. Sporočilo upanja in odrešenja toliko bolj potrebujemo mi, ljudje našega časa, ki nam primanjkuje upanja.
»Lazar, pridi ven!« je bil Jezusov klic.
Danes nam kliče: »Aleš, pridi ven! David pridi ven! Andreja pridi ven!« in še bil lahko našteval. Vsi imamo v sebi področja, dele srca, ki niso živi, ki so malce mrtvi. Toda če se zelo navežemo na te grobove in jih varujemo v sebi ter si ne želimo, da bi vse naše srce znova zaživelo, začnemo trohneti in naša duša dobi zadah, kakor je rekla Marta v evangeliju. Dobimo zadah, smrad človeka navezanega na greh.
Danes nas vabim, da malce razmislimo: Na katerem delu je moja duša mrtva? Kje je moj grob? Premislimo: kateri del mojega srca trohni zaradi moje navezanosti na ta ali oni greh? Odvalimo kamen, odstranimo kamen sramu in dovolimo Gospodu, da nam bo rekel, kot je rekel Lazarju: 'Prídi ven!' Le tako bo naša duša ozdravela, da jo bosta prebudila Jezusova ljubezen in moč. Lahko nam odpusti in nam odpušča. Vsi potrebujemo odpuščanje! Prav vsi. Vsi mi smo grešniki, vendar moramo paziti, da ne bomo trohneli.
Zato prisluhnimo Jezusovemu glasu, ki nam danes v evangeliju po Božji moči govori: 'Pridi ven! Zapusti grob, ki je v tebi. Pridi ven. Dajem ti življenje in srečo. Blagoslavljam te, želim te zase.'
Dragi bratje in sestre! Naj Jezus danes, na to nedeljo, ki ima bogato sporočilo vstajenja, nam vsem da vso milost, da se bomo dvignili iz grehov in prišli iz grobov, saj nas Jezusov glas vabi, naj pridemo ven in odidemo k njemu.
Razmislimo, kje potrebujemo Jezusov dotik. Naredimo isto kakor Marta in Marija ter povabimo Jezusa v svoje srce. Tudi, če se Jezus ne odzove takoj, verujmo, da nas je slišal. Morda ima v načrtu nekaj velikega. Vemo, da kdor vanj zaupa, ni nikoli razočaran.
Amen
Dragi bratje in sestre! Danes obhajamo Tiho nedeljo. Kaj naj pomeni?
Berta Golob je takole zapisala: »Tiha nedelja sodi v sklop verskega obreda. V cerkvah se navadno zagrnejo vsi križi. Simbol se nanaša na Kristusovo trpljenje. Bliža se kalvarijski dogodek; Golgota. Zakriti križi vabijo k umiku navznoter. K premisleku. Ni več besed. Človek se lahko samo zazre sam vase, da se začne zavedati hudobije vsega zla na sicer tako mamljivo lepem svetu. A kako ukrepati? Usekati nazaj, zbrati vse armade in pokončati zlikovce? Nič ne bo bolje; to bi se lahko iz zgodovine že naučili.
Vzorec za kraljestvo miru in prijateljstva pa kljub vsemu ostaja odpuščanje.
Tiha nedelja. Sočutje s trpečimi pokaže našo mero človečnosti. Ko so ta čas v cerkvah zagrnjeni križi, naj ne bomo mi zagrnjeni z brezčutnostjo.
Dragi bratje in sestre! Te dni sem prejel tudi nekaj elektronskih pošt, ki skoraj apokaliptično napovedujejo konec sveta. Potem pošto, ki vse kar se dogaja okoli nas pripisujejo delovanju hudiča, ki so ga poimenovali: Megimegan. Pošto, ki seje strah, zmedo in paničnost. Pošto, ki govori čez našo cerkveno avtoriteto in avtoriteto cerkvenega učiteljstva; pošto, ki govori čez naše škofe in papeža, ki so sprejeli določene ukrepe, za našo varnost. In oni, ti ki pošiljajo to pošto, ki človeka straši in hromi, o sebi pravijo, da so pravoverni. Vendar vemo, da diabolos pomeni, tisti, ki razdvaja; tisti, ki hoče uničiti občestvo. Ostanimo skupaj, vsak na svojem koncu povezani v molitvi.
Ne zanikam obstoja hudobnega duha in njegovega delovanja, kajti to je njegova največja mojstrovina. Vendar vas prosim, ne nasedajte tem, ki širijo po internetu strah in nezaupanje. Tega ne potrebujemo. Ostanimo povezani in v edinosti z našimi škofi in papežem Frančiškom. Kdor pozna zgodovino, ve, da se je kriza v zgodovini samo še povečala, če je kdo hotel biti bolj papeški od papeža.
Še enkrat vas vabim, naredimo isto kakor Marta in Marija ter povabimo Jezusa v svoje srce. Vemo, da kdor vanj zaupa, ni nikoli razočaran.
Vabim vas, da si na internetni strani župnije preberete tokrat samo v elektronski obliki Glas župnije ter oznanila. Preberite si navodila, ki so jih izdali škofje za obhajanje praznikov. Letošnja zarja velikonočnega jutra, se razliva popolnoma drugače, kot smo to vajeni. A kljub temu ne izgubimo tistega glavnega sporočila, da je življenje močnejše od smrti, da je ljubezen močnejša od sovraštva.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha ter varstvo naše Matere Marije naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveti Rok, prosi za nas!