Veliki petek – dan smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je dan, ko vse umolkne.
Včeraj smo po praznovanju zadnje večerje odšli na Oljsko goro z Jezusom molit. »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo,« je Jezus spodbujal svoje učence. S temi besedami spodbuja tudi nas. Če na kratko povzamemo dogodke od Oljske gore do Kalvarije, bi lahko nekako takole razmišljali: Jezus se je od nas oddaljil za nekaj korakov. Molil je. Tudi mi smo molili. Vztrajali smo. Potem so Jezusa prijeli. Odvedli so ga. Tako je Jezus sam moral v trpljenje. Sam je moral prestati zasliševanje, sramotenje, pretepanje, strašno bičanje. Sam je moral nesti križ na Kalvarijo. Sedaj sam visi na križu. Mrtev.
Kaj pa jaz? – Stojim pod križem in gledam mrtvega Jezusa. In se sprašujem: vse to si pretrpel – tudi zame? Ob tvojem križu, Jezus, tudi jaz iščem svoj križ. Skušam ga prepoznati, začutiti. Pomagaj mi, Gospod.
Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Križ ni več kazen ali prekletstvo. Odrešen je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Dragi bratje in sestre, kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki nam jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred nami iz iste čaše. Tako je storil Bog: na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do konca. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.
In to ne velja le za bolečino vernika, ampak za vsako človeško bolečino. On je umrl za vse. Po zaslugi Kristusovega križa je tudi trpljenje postalo na svoj način nekakšen »vesoljni zakrament odrešenja« za človeški rod.
Kakšno luč vse to meče na dramatičen položaj, ki ga preživljamo danes? Pandemija koronavirusa nas je prebudila iz nevarnosti, ki so ji bili vedno izpostavljeni posamezniki in človeštvo, to je nevarnost privida vsemogočnosti. Zadoščal je drobcen in brezobličen delček narave, virus, da se spomnimo svoje umrljivosti, da nas vojaška sila in tehnologija ne zmoreta rešiti.
Ali je Bog hotel toliko in toliko smrti ljudi, ali je hotel toliko in toliko izmučenih ljudi, ki se trudijo olajšati trpljenje obolelih, ali je Bog hotel, da že drugo veliko noč obhajamo brez občesvenega druženja v cerkvi? Ali je Bog Oče hotel smrt svojega Sina na križu, da bi iz tega izpeljal dobro? Nikakor, samo dopustil je, da je človeška svoboda šla svojo pot in jo potem uporabil, da je služila njegovemu načrtu, ne pa načrtu ljudi. To velja tudi za naravne nesreče, potrese in epidemije. Ne povzroča jih on. Bog ni ustvaril sveta kot do potankosti vnaprej programiran urni mehanizem. Nekateri to imenujejo slučaj, Sveto pismo pa temu reče »Božja modrost«.
Božja beseda nam pove, kaj je tisto prvo, kar moramo storiti v časih, kakršni so današnji: klicati k Bogu. On sam polaga na ustnice ljudi besede, ki jih je treba zakričati. Včasih so to trde besede, besede pritožbe, skoraj obtoževanja. »Zbúdi se, o Gospod! Dvigni se in nam pomagaj! … Reši nas zaradi svoje dobrote! … Prebúdi se vendar, ne zavrni nas za vedno!« (Ps 44,24.27).
Dragi bratje in sestre, glejmo njega, ki je bil za nas »povzdignjen« na križ. Počastimo ga za nas in za ves človeški rod.
»Po treh dneh bom vstal,« je napovedal Jezus (prim. Mt 9,31). Tudi mi bomo po teh dnevih, za katere upamo, da bodo kratki, vstali in zapustili grobove, kar so postali naši domovi. Ne zato, da bi se vrnili v staro življenje kakor Lazar, ampak v novo življenje kakor Jezus. Bolj bratsko življenje, bolj človeško. Bolj krščansko!
Jezus, hvala ti za tvoj križ. Hvala ti za trpljenje, ki si ga prestal za nas. Za bičanje, za vse padce, za udarce kladiva, za strašne žeblje. Hvala, da tudi nas učiš v šoli tvojega križa. Da nam s križa kličeš: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte tudi vi v moj spomin.
Amen