Dragi bratje in sestre. Lepo pozdravljeni na 2. velikonočno nedeljo, ko zaključujemo tako imenovano velikonočno osmino, saj je Velika noč praznik, ki ga ni mogoče zajeti v en sam dan in je naše srce premajhno, da bi ga izpraznovalo v enem dnevu. Današnjo nedeljo imenujemo tudi Bela nedelja. Ime Bela nedelja izvira iz starokrščanskih časov. V tistem času so katehumeni prejemali krst na velikonočno vigilijo. Po prejemu krsta so jih oblekli v bela oblačila in v teh oblačilih so cel teden velikonočne osmine prihajali k bogoslužju. Njihova bela oblačila so bila za vse člane občestva opozorilo in spodbuda, da so bili do njih še posebej pozorni. Vedeli so, da je njihova vera šele na začetku in zato potrebujejo pomoč in spremstvo. Na Belo nedeljo pa so novokrščenci ta bela oblačila odložili.
Prejšnjo nedeljo smo praznovali vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Minil je teden, teden, ki so ga učenci, čeprav so videli Vstalega, preživeli v strahu, za zaprtimi vrati. Poslušali smo evangelij o apostolu Tomažu, ki ga pričevanje apostolov o Jezusovem vstajenju ni prepričalo in je zahteval, da se ran njegovega križanja dotakne sam. Tomaž je ostajal zunaj skupnosti učencev in je občasno prihajal v skupnost. Skupnost pa je bila dovolj močna, da je sprejemala njegovo nevero in ga ni zavrnila. Bila je dovolj odprta, da je lahko odšel in dovolj močna, da ga je sprejela, ko je spet prišel.
Kaj naredi Jezus pred to plašno nevernostjo? Vrne se, postavi se v isti položaj, v sredo med učence, in ponovi isti pozdrav: »Mir vam bodi!«. Začne vse znova. Vstajenje učenca se začne tukaj, iz tega zvestega in potrpežljivega usmiljenja, od odkritja, da se Bog nikoli ne naveliča ponujati nam roke, da nas dviga iz naših padcev. Hoče, da ga vidimo tako: ne kot gospodarja, ki mu moramo polagati račune, ampak kot Boga, ki nas vedno pobira. V življenju napredujemo tipaje, kot otrok, ki se uči hoditi, pa pada; nekaj korakov, pa spet padec; pade in znova pade in vsakič ga očka pobere. Roka, ki nas vedno znova pobira, je usmiljenje: Bog ve, da bi brez usmiljenja ostali na tleh, da za hojo potrebujemo nekoga, ki nas postavi pokonci.
Dragi bratje in sestre, Bog Oče, hoče, da gledamo njega, ki v padcih vidi otroke, ki jih je treba dvigniti, v bedi vidi otroke, ki jih je treba ljubiti z usmiljenjem.
Vrnimo se k učencem. Zapustili so Gospoda med njegovim trpljenjem in so se čutili krive. Toda ko jih je Jezus srečal, jim ni naredil dolge pridige. Njim, ki so bili ranjeni v svoji notranjosti, pokaže svoje rane. Tomaž se jih lahko dotakne in odkrije ljubezen. Odkrije, koliko je Jezus trpel zanj, ki ga je zapustil. Ko Tomaža, ki je prišel z zamudo, objame usmiljenje, preseže druge učence: ne veruje samo v vstajenje, ampak tudi v brezmejno Božjo ljubezen. In zato izreče najenostavnejšo in najlepšo veroizpoved: »Moj Gospod in moj Bog!« In to je vstajenje učenca: zgodi se, ko njegova krhka in ranjena človeškost vstopi v Jezusovo človeškost. Tam se razblinijo vsi dvomi, Bog postane moj Bog, tam znova začnemo sprejemati sebe in ljubiti svoje življenje.
Dragi bratje in sestre, v preizkušnji, ki jo preživljamo, smo se tudi mi kakor Tomaž s svojimi strahovi in dvomi prepoznali kot krhki. Potrebujemo Gospoda, ki v nas preko naše krhkosti in grešnosti vidi lepoto, ki je ni mogoče odstraniti. Odkrivamo, da smo kot prelepi kristali, krhki in dragoceni obenem.
Naj nas na današnjo nedeljo doseže najlepše oznanilo po učencu, ki je prišel kasneje. Samo on je manjkal, Tomaž. Toda Gospod ga je počakal. Usmiljenje ne zapusti tistih, ki zaostanejo. Medtem ko zdaj razmišljamo o počasnem in mučnem vračanju po pandemiji, se vsiljuje prav ta nevarnost: pozabiti tistega, ki je zaostal. S tem tvegamo, da nas zadane še hujši virus, virus brezbrižne sebičnosti. Ta pandemija pa nas spominja, da ni razlik in meja med tistimi, ki trpijo. Vsi smo krhki, vsi enaki, vsi dragoceni. Naučimo se od zgodnje krščanske skupnosti. V tej skupnosti je po Jezusovem vstajenju samo eden zaostal in drugi so ga čakali. Danes pa je mnogokrat videti obratno: majhen del človeštva je šel dalje, medtem ko je večina zaostala. Vzemimo to preizkušnjo za priložnost, da pripravimo prihodnjost za vse, ne da bi izločili kogar koli. Kajti brez skupne vizije ne bo prihodnosti za nikogar.
Dragi bratje in sestre, Apostol Tomaž stoji na začetku zgodovine krščanstva kot tisti, ki dvomi, ker je brez opore in osamljen. Jezus pa ga spet pritegne v skupnost. Ob njem spet najde vero, ki se mu je zamajala.
Tomažev zgled je povabilo vsem, ki iščejo Boga in tistim, ki so ga morda izgubili. Našli ga bodo v skupnosti, v občestvu, ki jo oživljata molitev in obhajanje evharistije.
To nedeljo bi lahko imenovali kar nedeljo vere. Vera namreč pomeni odločitev za tisto, česar ni mogoče videti, a je vendar resnično. Ko človek v polnosti in z življenjem izreče besedo verujem, s tem izraža, da je dobil tla pod nogami, da je našel smisel in resnico. Pri krščanstvu gre za vero v Jezusa Kristusa. Vera je odločitev za Njega, za Jezusa Kristusa. On je smisel, ki me pozna in ljubi. Izpoved vere je istočasno tudi odločitev za določen način življenja. Naše besede so naravnane na Boga. Vera ni pristna, če nam ne daje vesele in nepremagljive gotovosti, da smo presrečni, ker smo našli zaklad. Samo tisti, ki so prepričani, da so našli zaklad, so ponosni na svojo vero in se je veselijo.
Na današnjo nedeljo pa je sveti papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči imenovala tudi nedelja Božjega usmiljenja.
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.
Potem ko je sv. Favstina srečala Jezusa, je napisala: »V trpeči duši moramo videti Jezusa Križanega in ne parazita ali breme … Gospod, daješ nam možnost, da bi se vadili v delih usmiljenja, mi pa se vadimo v sodbah.« Tudi sama se je nekega dne pritoževala Jezusu, da izpademo naivni, če hočemo biti usmiljeni. Rekla je: »Gospod, pogosto izkoriščajo mojo dobroto.« Jezus pa ji je rekel na to: »Nič zato, moja hči, naj te ne skrbi, samo ti bodi vedno usmiljena z vsemi.«
Bodimo usmiljeni drug z drugim in skrbimo drug za drugega, da bodo naše skupnosti močne. Želim vam pogumnega in trdnega zaupanja v Boga! Vsem želim lepo nedeljo usmiljenja!
Amen.