Dragi bratje in sestre, »Jezus Kristus je vstal!« – »Resnično je vstal!«
Danes po vsem svetu odmeva to oznanilo Cerkve. Vstali je Križani, ne nekdo drug. Na svojem poveličanem telesu nosi neizbrisne rane: rane, ki so postale špranje upanja. Vanj uprimo svoj pogled, da bo ozdravil rane prizadetega človeštva.
Jezus, naše velikonočno jagnje, naj da moči in upanja vsem nam. Vstali Jezus naj da upanje vsem nam. Sedaj ni čas za sebičnost, saj nas izziv, s katerim se soočamo, vse povezuje in ne dela razlik med osebami. Danes ni čas za ločevanje. Kristus, naš mir, naj nas razsvetli vse. Danes ni čas za pozabljanje.
Kot novi plamen se je ta blaga vest prižgala v noči: »Jezus Kristus je vstal!« V tej noči je odmeval glas Cerkve: »Vstal je Kristus, upanje moje!« (velikonočna pesem slednica).
To je virus upanja: »Vstal je Kristus, upanje moje!« Ne gre za magični obrazec, ki bi odgnal vse probleme. Ne, Kristusovo vstajenje ni to. Nasprotno, je zmaga ljubezni nad korenino zla, zmaga, ki ne preskoči trpljenja in smrti, ampak ju prečka in odpre pot v globeli, tako da zlo spremeni v dobro: to je ekskluzivno znamenje Božje moči.
V evangeljskem odlomku smo se z Marijo Magdaleno, s Petrom in Janezom odpravili h grobu. Marija Magdalena je šla h grobu sama. Navsezgodaj, še v temi. Kamen je bil odvaljen in sklepala je po logiki tega sveta. »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,« je povedala Simonu Petru in učencu Janezu. Kljub ljubezni, ki jo je Marija čutila do Jezusa in ki ji je dala moč, da je stala pod križem in doživljala njegovo trpljenje in umiranje, ji Jezusovo vstajenje v tistem jutru ni prišlo na misel. Ko sta Peter in Janez slišala Marijine besede, sta tekla h grobu. Bog ve, kakšne misli so se jima pletle po glavi. Koga sta vsak pri sebi določila za krivca skrunitve Jezusovega groba in mrtvega telesa? Ko je Peter vstopil v grob, je videl povoje in prtič z Jezusove glave, a vsega skupaj ni razumel. Za Janeza je rečeno, da je videl in veroval.
Vsi trije, Marija, Peter in Janez so slišali veliko Jezusovih besed, bili so priče njegovih čudežev. A Jezusova beseda, v kateri je skupaj s svojim trpljenjem in smrtjo napovedoval tudi vstajenje, je od petka do nedelje utonila v pozabo. Trpljenje je bilo tako resnično in grob tako prepričljivo dokončen, da vstajenje nikomur ni prišlo na misel. Jezus sam jih je moral drugega za drugim prepričati, da je podrti tempelj ponovno postavljen, da je njihov Učenik in Gospod vstal in živi.
Vse to bi moralo močno nagovarjati tudi nas. Vabim vas, dragi bratje in sestre, da se napotimo k srečanju z vstalim Gospodom Jezusom. Samo on nam bo s svojimi poveličanimi ranami razodel, kako veliko je dostojanstvo človeka. Za človeka je Božji Sin pripravljen iti tudi v trpljenje in smrt, da bi mu pokazal, kako zelo ga ljubi. Dokler ne bomo doživeli in sprejeli te ljubezni, toliko časa ne bomo mogli biti prave priče Jezusovega vstajenja in življenja.
Naša vera se opira na pričevanje tistih, ki so videli Vstalega. Svet okrog nas in generacije za nami živijo od vere, ki jo mi izpovedujemo in izpričujemo z našim življenjem.
Želim vam blagoslovljene velikonočne praznike, polne vere, upanja in ljubezni. Naj vam osrečujoča zavest Kristusove zmage nad smrtjo vlije novega upanja in poguma za jutrišnji dan.
Amen.