Dragi bratje in sestre! Če smo se pretekli dve nedelji srečevali z mislijo, kakšen je odnos med Janezom Krstnikom in Jezusom, nam v današnjem evangeliju Marko daje razumeti, da je Jezus začel s svojim javnim delovanjem šele, ko ga je Janez zaključil, ker je bil vržen v ječo. Torej je med poslanstvom enega in drugega neprekinjena vez, saj se vsaj delno nadaljuje Janezovo oznanjevanje: »Spreobrnite se« z dodatkom »in verujte evangeliju!«
Vprašajmo se, kaj za nas kristjane pomen spreobrnjenje. Takoj moramo zavreči dva predsodka.
Prvi: spreobrnjenje ne zadeva le nevernih, ampak zadeva nas vse, vsi se moramo spreobrniti.
Drugi: pristno evangeljsko spreobrnjenje ni sinonim za odpoved, napor in žalost, ampak je sinonim za svobodo in veselje; ni stvar nazadovanja, ampak napredovanja.
Pred Jezusom je »spreobrniti se« vedno pomenilo »vrniti se nazaj« (hebrejski izraz shub pomeni obrniti smer, vrniti se k lastnim stopinjam). Pomenilo je dejanje nekoga, ki se je v določenem trenutku življenja zavedel, da je »skrenil s poti«; zato se je ustavil in o stvari razmisli; odloči se, da bo spremenil držo in se vrnil k izpolnjevanju zakonov in ponovno vstopil v zavezo z Bogom. Pomeni, da je dejansko spremenil smer, se »spreobrnil za 180°«. Spreobrnjenje ima v tem primeru moralni pomen; njegovo bistvo je v spremembi navad, v preoblikovanju lastnega življenja. Jezus pa je vse skupaj obrnil na glavo. Spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj k stari zavezi in spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni skok naprej in vstop v Kraljestvo; pomeni oprijeti se odrešenja, ki je prišlo naproti ljudem povsem zastonj zaradi svobodne in suverene Božje pobude.
Zaradi tega spreobrnenja je Oče poslal svojega Sina na svet. In on začne okrog sebe zbirati tiste, ki bodo stopili v to delo in za njim nadaljevali poslanstvo, poslani od njega, ker je njega zaradi tega poslal Oče k nam ljudem. Božja beseda kliče v tisto povezanost in zaupnost z Bogom, ki predstavlja res novo življenje, ker v milosti ustvarja v srcih in odnosih med ljudmi novega človeka.
Spreobrnjenje in odrešenja sta zamenjali mesto. Na prvem mestu ni več človekovo spreobrnjenje in potem odrešenje kot Božje povračilo, ampak je najprej odrešenje kot velikodušna zastonjska Božja ponudba, potem pa spreobrnjenje kot človekov odgovor. V ozadju ni več ideja: »Spreobrnite se, da boste rešeni, spreobrnite se in odrešenja bo prišlo k vam,« marveč: »Spreobrnite se, ker ste odrešeni, ker je odrešenje prišlo k vam!« To je bistvo evangeljskega veselega oznanila. Bog ne čaka, da bi človek naredil prvi korak, da spremeni življenje in da dela dobra dela, kakor da bi bilo odrešenja dolžno povračilo za njegove napore. Ne, najprej je milost, Božja pobuda. V tem se krščanstvo razlikuje od vsake druge religije: ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z oznanilom daru; ne začenja s postavo, ampak z milostjo.
»Spreobrnite se in verujte,« - ta stavek torej ne pomeni dveh različnih in soslednih stvari, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se pomeni verujte! Spreobrnite se verujoč! Prvo in temeljno spreobrnjenje je vera. To so vrata, skozi katera vstopamo v Božje kraljestvo in v odrešenje.
»Spreobrnite se!« torej ni grožnja, to ni nekaj, kar bi nas razžalostilo in prisililo, da bi odšli s povešeno glavo in bi ga zato odrivali na kasnejši čas. Nasprotno, to je neverjetna ponudba, to je vabilo k svobodi in k veselju.
Tako naj bi vsak izmed nas postal tisti učenec, ki hodi za Jezusom in njegovim klicem, ko hoče spolnjevati Božjo voljo, torej tisto, kar je v Božjih očeh prav. Le tako se osebno poveže z Jezusom, da se zna vsega darovati Bogu in ljudem. Ne govorimo med seboj ali sami sebi, da je cilj previsok, ampak verujmo, da je z Božjo pomočjo in nikoli brez nje vse mogoče tistemu, ki veruje in hoče. To je Jezusova vesela novica ljudem vseh časov. Amen.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!