Dragi bratje in sestre!
Lepo pozdravljeni na 1. postno nedeljo. Skoraj eno leto je že od začetka prvega vala koronavirusa. Sprašujem se, kaj sem se v tem letu naučil? Kaj se bom iz vsega tega naučil? Kaj bom v svojem življenju spremenil? Ali pa bom zelo hitro padel nazaj v stare tirnice?
V tem tednu so se odprle trgovine in tudi ostale omejitve so se sprostile. Ko na televiziji gledam ljudi, ki nekaj ur čakajo na razprodaje v trgovinah in se v vrste postavijo že sredi noči, počasi razumevam, kaj pomeni ugodni nakup, ko stvari stanejo manj. Splača se izkoristiti ta ugodni čas. Če ga zamudiš, si prikrajšan in ti je lahko žal, da ga nisi izkoristil. Opazoval sem tudi ljudi, ki so ob ponovnem odprtju trgovin množično obiskali le-te. Da ne bi česa slučajno zamudili. Mnogi brezciljno tavajo po trgovini sem in tja in gledajo, da ne bi kakšne novosti zamudili.
Današnji evangelij pravi: »Čas se je dopolnil,« in s tem je mišljen ugoden čas (gr. kairos), ko nam na neki način Bog daje poseben popust. Tak ugoden čas je tudi postni čas, v katerem nam Bog daje še eno, novo možnost za naše spreobrnjenje.
Postni čas je pomembna etapa na poti k Bogu, saj se je sam Kristus postil v puščavi, kamor ga je odvedel duh in kjer je ostal štirideset dni, pravijo evangeliji. Pojem puščava se v Svetem pismu stalno pojavlja. Dovolj je, da samo pomislimo na pot Izraelcev v obljubljeno deželo. Gotovo je puščava prispodoba časa, kjer smo samo z Bogom. Je pa puščava tudi simbol za tveganje in preizkušnjo in kraj skušnjav. Tudi Jezus je bil skušan v puščavi. Podobno Izraelci. Stalno so se upirali Bogu, godrnjali zoper njega ter očitali Mojzesu, zakaj jih je odpeljal iz Egipta. Izraelci so ta kraj in pot po puščavi doživljali kot nesmiselno. Podobno doživlja vsak, ki se odloči za Boga in zapusti deželo sužnosti greha ter se odpravi na pot v obljubljeno deželo. Pot ga vodi skoz puščavo, kjer res ni glasov tega sveta, a je tam močen glas skušnjavca, ki hoče človeka, ki se je odpravil na pot k Bogu, prepričati, da je njegovo prizadevanje nesmiselno.
Puščava je kraj preizkušnje, kjer se razgali vsa naša nemoč in notranja praznina. Izraelci so v puščavi za seboj puščali egiptovsko sužnost, a se niso dovolj zavedali, da imajo pred seboj obljubljeno deželo. S postnim časom se tudi mi na neki način odpravljamo v puščavo, ki je tudi kraj preizkušnje. Vsak, ki se je odločil za Boga, bo moral skozi puščavo, kjer bo skušan. Tudi Kristusa je v puščavi satan skušal. Iz evangeljskih poročil vemo, da je Kristus zavrnil skušnjave. Pred seboj je imel pomemben cilj. Njegov cilj je bil odrešenje ljudi, čeprav je moral zaradi tega trpeti in umreti na križu.
Dragi bratje in sestre, pri prizadevanju za dobro se moramo vedno zavedati, da je to, čemur se odpovedujemo (hrana, razvade, lenoba, hitra jeza in še bi lahko našteval), manjše in manj vredno kot tisto, po čem hrepenimo. Naš končni cilj, naše hrepenenje mora biti v tem, da se čim bolj približamo Bogu. Ne moremo na potovanje skozi puščavo brez misli na cilj naše poti, ki je Bog.
Kristus je svoj čas bivanja v puščavi izkoristil, da se je pripravil na javno delovanje in odrešenje ter zavrnil skušnjave. Naj stoji ob strani tudi nam, da bomo v postnem času izkoristili ugoden čas, in verovali evangeliju ter v moči te vere zavrnili skušnjave in se spreobrnili.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveta Lenart, prosi za nas.
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!