Dragi bratje in sestre, lepo pozdravljeni! Zadnji stavek evangelija na 2. postno nedeljo, ko Kristus učencem naroči, »naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli« na gori, »dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih«, najbrž ne preseneča samo mene. Zakaj Kristus prepoveduje govoriti o dogodkih, povezanih z njim, ko pa na koncu Markovega evangelija učencem celo zapove: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.« Ni zanemarljivo dejstvo, da Kristus to naroča učencem po veliki noči, potem ko je trpel, umrl in vstal in so apostoli bili temu priče. Ko so prišli z gore, pa so bili učenci nad Jezusom navdušeni. Pomislimo samo na Petra, ki je hotel kar na gori postaviti tri šotore.
Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Trije učenci so videli poveličanega Kristusa in so zrli njegovo slavo. Videli so njegova nadvse bela oblačila. Podoba Kristusa, ki ga srečamo v današnjem evangeliju, nas spominja na Sina človekovega, na Odrešenika. Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Od tod Jezusova prepoved govorjenja o dogodku na gori. O tem doživetju bodo lahko govorili samo po veliki noči in v njeni luči.
Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila tpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Tudi na naše postne odpovedi moramo gledati z vidika velike noči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja. Z današnjim evangelijem Kristus ne želi spremeniti samo pogleda učencev, ki so bili z njim na gori, ampak pogled učencev vseh časov.
Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni.
Učenci so za trenutke videli sij Jezusovega skritega veličastva. Naša vera gleda njega, ljubljenega Sina, v podobah kruha in vina na oltarju. Občestvo z njim bo tudi naše telo, vso našo naravo in bit spremenilo, da bomo njemu podobni. Počasi se spreminjamo iz sijaja v sijaj, pravi apostol Pavel. To nevidno in trajno raste v nas iz Božjih darov in Božje milosti, iz naših srečanj z Gospodom. Hoditi moramo po Božjih poteh.
Kakšna pa so Božja pota? Eno vemo, da gre Gospod z gore spremenitve v dolino nazaj k nam ljudem, tja, kjer ga čaka križ. In on si v tem ni prizanesel, ampak je sebe docela izročil: je pšenično zrno, ki pade v zemljo in umrje. Jezus, brat sveta, to nekako slutimo: za nas nikjer ni več nobene varnosti, nobene zakoreninjenosti, nobene poglobitve, razen tam, kjer je Kristus. In kje je on? Spomnimo se njegove besede: v naših najmanjših bratih sredi sveta. Tudi to moremo slutiti in dojemati samo v veri. In če to uresničujemo, odkrivamo, je naša pot svetla, jasna, ima smisel in cilj.
Zato hodimo v upanju po naši poti življenja, včasih na goro spreobrnitve, drugič nazaj z gore med ljudi. Gospodova pot je naša pot in naj bi to tudi vedno ostala. Današnji evangelij nam je v vsem svojem veličastvu postavil pred oči Jezusa Kristusa kot učitelja Cerkve in človeštva. Tudi mi se spustimo z našega malega Tabora, nesoč v srcu močan odmev Očetovega povabila: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveta Lenart, prosi za nas.
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!