Slišali smo, da nas današnji evangelij, evangelij tretje postne nedelje, vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.
Kako naj si razložimo predstavo Jezusa, ki z bičem izganja iz templja trgovce, ki prevrača mize menjalcem in kliče: »Poberite se, proč od tod!«, ko pa je običajno blag in miroljuben? To si lahko razložimo prav z ljubeznijo. Žene ga ljubezen do nebeškega Očeta, ljubezen do njega – pravi evangelij – ga je razjedala; pa tudi ljubezen do ljudi. Potrebno je vedeti, kdo so bili in kaj so počeli tisti menjalci in prodajalci golobov.
Blizu je bila velika noč. Za ta praznik so se običajno zgrinjali v Jeruzalem verni Judje z vseh koncev sveta; včasih je njih število presegalo dva milijona. Vsakdo je moral oddati tempeljski davek. To je bila vsota, ki je odgovarjala dvodnevnemu zaslužku. Ta tempeljski davek pa so lahko plačali samo v lokalni valuti. Ker so prihajali z vsakovrstnim tujim denarjem, so ga morali zamenjati v tempeljskem preddverju in pri menjavi so menjalci mogli iztisniti od teh ubogih ljudi vsoto, ki je odgovarjala enodnevnemu zaslužku. Isto je veljalo tudi za prodajalce golobov. Skoraj vsi romarji so hoteli darovati malo ali veliko žival kot dar za tempelj. Tempeljski izvedenci so morali žrtev razglasiti za vredno. Če so bile živali kupljene zunaj templja, so jih skoraj gotovo razglasili za nevredne, zato jih je bilo treba kupiti znotraj tempeljskega prostora, kar pa je pomenilo plačati trojno ceno.
Jezus se torej odzove na krivičnost, ki so jo zagrešili proti preprostim in, še bolj splošno, odzove se na idejo, da je treba priti pred Boga z žrtvami in darovi, kakor da bi bilo potrebno plačati njegovo naklonjenost.
Dragi bratje in sestre, ta evangelij, je meni osebno, eden najljubših odlomkov. Kdo izmed nas se še ni znašel, vsaj v kakšnih okoliščinah, med trgovci z božjimi rečmi? Kdo ni potreben očiščenja v svojem odnosu do templja – Cerkve, pisano z veliko začetnico? Ali se v naš odnos do Cerkve (ponovno mišljeno z veliko začetnico) ne pritihotapljajo tudi sebični interesi: morda čast, ugled, privilegiji, kariera? Ali ko v trgovskem mešetarjenju z Bogom iz dneva v dan terjamo božje protiusluge za naša dobra dela: »Bog jaz tebi to, ti meni to.« V nečisto trgovino z Bogom pademo tudi vsakokrat, ko naše bogoslužje ne pomeni obhajanja zastonjskega božjega daru.
Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice! Če velja to za starozavezni tempelj, koliko bolj velja to za naše katoliške cerkve, kjer na poseben način prebiva živi Bog. Tako postane tudi najbolj preprosta in skromna vaška cerkvica s svojim tabernakljem in večno lučko prebivališče živega Boga, kraj srečevanja z Bogom.
Odlomek, kako Kristus očisti tempelj, evangelist Janez, v nasprotju z drugimi evangelisti, postavi na začetek Jezusovega javnega delovanja. Tako ta dogodek tudi pokaže na konec Jezusovega delovanja: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.«
Današnji evangelij se začne z besedami: »Bližala se je judovska velika noč.« V tem odlomku Jezus pokaže na cilj svojega življenja, ki je velika noč, ko bo v trpljenju in smrti porušeno njegovo telo. Tako je dogodek v templju nekakšno programsko znamenje, saj je v njem napovedal svoje trpljenje in smrt in tudi vstajenje in poveličanje.
Dragi bratje in sestre, v vseh kulturah je tempelj oz svetišče predstavljal točko, ki je povezovala nebo in zemljo, človeka in Boga. Okrog svetišča so se razvila naselja. Pomislimo na stare templje in srednjeveške katedrale, okrog katerih so nastala mesta. Ta svetišča so postala simbol tiste resničnosti, ki daje življenju smisel. Ljudem so sporočala, da ima življenje središče, okoli katerega se vrti. Ljudem so sporočala, da ima življenje cilj, proti kateremu gre. Brez cilja ni smisla se naše življenje spremeni v tavanje brez smisla.
Sodobni človek pa se danes ne želi vezati na človeka, še manj na Boga. Najmanj pa se želi vezati za stalno, za vedno. Saj se lahko veže za nekaj časa, za nekaj prijetnih trenutkov, ne sprijazni pa se s tem, da bi se vezal za vedno. Problematika porok in zakonskega življenja je samo majhen del širše problematike. Človek se ne zaveda, da priložnostne zveze dajejo priložnostno zadovoljstvo. Trajna zavezanost pa rojeva dolgoročno srečo. Zato ni čudno, če človek stavi na katkotrajno zadovoljstvo, da je danes toliko nesmisla življenja, toliko nezadovoljnosti z njim in toliko stisk.
V evangeljskem dogajanju je Jezus svojim sogovornikom dal vedeti, da je On sam božji tempelj. Dragi bratje in sestre, ko smo bili krščeni, smo božji tempelj postali tudi mi. Ne smemo iz svojega telesa in še več, iz svojega življenja delati tržnice. In kdaj bi se to zgodilo? Kadar bi v naše srce imel dostop kdorkoli in kadarkoli. Kadar bi se v njem kopičila vsakršna navlaka: sovraštvo, zavist, nevoščljivost, lenoba, požrešnost, poželjivost, nečistost, opravljanje, jeza (in tako dalje). Takrat mi naredimo svoje telo za tržnico. Dobro bi bilo, da dopustimo Jezusu, da vstopi tudi v naša srca in izžene tisto, kar ne spada tja. Še bolje pa bi bilo, da sami vzamemo bič in počistimo svojo notranjost, da bo tako mogel v nas prebivati Jezus. Jezus, ki bi bil brez biča. In temu je namenjen postni čas. Pripraviti srce, da bi bil v njem prebival Jezus.
Tudi v družini naj bi prebival Bog po ljubezni, medsebojni povezanosti, zaupanju in seveda po zakramentu sv. zakona. Za družino, očeta, mater in otroke, to najmanjšo celico družbe je rečeno, da je Cerkev v malem. Ali nismo tudi iz te ustanove marsikje napravili tržnice, motela, menze ali celo kaj drugega? Kakšno mesto zavzema Bog v naših družinah? Morda bi bilo dobro vzeti bič, kako stvar izgnati ali prevrniti, da bi bilo več prostora in časa za Boga, za otroke oziroma sozakonca.
Zato stopimo h Kristusu, živemu kamnu, in sklenimo z njim zavezo. Dajmo se vgraditi v duhovno stavbo, da bomo darovali duhovne žrtve, ki bodo prijetne Bogu. Oklenimo se Kristusa, edinega pravega središča, in ga prosimo, naj ON postane os našega življenja. Amen!
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveta Lenart, zavetnik sostrske župnije in sveta Ana, zavetnica javorske župnije, prosita za nas.
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!