Pravkar smo slišali osnovno sporočilo krščanstva, ki je zapisano v Janezovem evangeliju: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.«
Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki predstavlja srce vsega Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, če Bog obstaja; pomembno je vedeti, če je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen. Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!«
Na ta način Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji.
Z drugimi besedami: od Boga se učimo, kako moramo ljubiti tudi mi. Omejil se bom na dve točki, kjer bi morali posnemati Boga.
Prvič: Boga ni bilo strah biti šibak, ko v Svetem pismu človeku pogosto ponavlja: »Ljubim te. Dragocen si v mojih očeh.« So mar očetje in (sicer manj) mame, ki tega svojim otrokom nikoli ne rečejo? In možje, ki tega nikoli ne rečejo svojim ženam? Mnogi mladi trpijo vse življenje, ker niso nikoli slišali tovrstnih jasnih besed iz ust tistih, od katerih so jih najbolj pričakovali.
Drugiča točka pa je tesno povezana s svobodo: vzgajati otroke za svobodo. Neka mama je oporekala: »Oh, ta svoboda, ki žali Boga? Ali nam žalostni primeri okoli nas ne povedo dovolj, kaj je sad pretirane svobode, ki so jo danes deležni mladi? Otroci imajo pravico imeti v nas starših predvsem učitelje življenja.« Zgled Boga nam lahko pomaga razjasniti tudi ta dvom. Čeprav nas Bog tako zelo ljubi – čemur smo priča – nas pušča svobodne; še več, moč »očetovske« ljubezni je prav v tem, da nam daje svobodo. In ni mogoče dvomiti, da je Bog tudi dober vzgojitelj. Ne gre za preprosto dajanje svobode otrokom, ampak za vzgojo k svobodi. To pomeni pomagati mladostnikom, da ne bi bili sužnji mode, reklame, vsega tistega, kar delajo drugi; da ne bi imeli strahu biti drugačni in bi, ko je potrebno, plavali tudi proti toku. Skratka, da bi imeli pogum za lastno prepričanje in odločitve. Mladi storijo veliko napak, ker niso dovolj svobodni in ne zato, ker bi bili preveč svobodni. Prepričan sem, da bodo danes starši in vzgojitelji naredili najlepšo uslugo mladim s tem, da jih bodo pomagali postati notranje svobodni.
Vrnimo se v tem našem razmišljanju nazaj na prebrani odlomek. Nekateri trdijo: tudi če bi se zgubilo celo Sveto pismo in bi se ohranil le ta stavek: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,« bi bilo dovolj. Saj ta stavek povzema sporočilo božjega razodetja. Prav ta stavek najprej sprašuje vest nam kristjanom: kaj smo naredili iz temeljnega sporočila Svetega pisma, da ljudje bolj poznajo Boga kot maščevalca oziroma policaja in sodnika, ne pa kot Boga neizmerne ljubezni. Človek, ki se zaveda, da ga Bog ljubi, bo sposoben storiti velike stvari.
Slikar in duhovnik p. Marko Rupnik v knjigi V plamenih gorečega grma opisuje srečanje s študentom. Z njim se je pogovarjal v svojem slikarskem ateljeju, kjer je imel na velikem platnu narisan obraz Jezusa Kristusa. S fantom sta sedela vsak na svoji strani stojala. Slikar je obiskovalca vprašal, koga gleda Kristus, in fant mu je odgovoril, da njega. Nato mu je predlagal, naj vstane in mu korak za korakom prihaja naproti.
Pater mu je rekel: »Sedaj si sam in imaš glavo polno hudobnih, nasilnih misli. Kaj pa Kristus?«
»Gleda me,« mu je odgovoril študent.
Pri naslednjem koraku mu Marko pravi: »Sedaj si s svojimi prijatelji; pijan, v soboto zvečer. In Kristus?«
»Gleda me z isto dobrohotnostjo,« odgovori študent.
Še dvakrat je pater Marko izrazil dva življenjska dogodka iz fantovega żivljenja, in študent mu je podobno odgovoril. Nato pa mu je pater dejal: »Ko boš v vseh teh življenjskih okoliščinah čutil na sebi ta sočutni in usmiljeni Kristusov pogled, boš zares duhoven človek. Znova boš popolnoma celosten, blizu boš temu, kar imenujemo notranji mir, vedrina duše. Ko se boš zalotil v Kristusovem usmiljenem pogledu in boš začutil, kako te kot balzam ovija ljubezen, se bodo spremenile vse te situacije, ki sva jih omenila. Človek se namreč spremeni zaradi ljubezni, ki mu zalije srce.«
Človek, ki se zave, da ga Bog ljubi, dragi bratje in sestre, spremeni svoje življenje in je sposoben v njem storiti nekaj veljkega. Mati Terezija je večkrat dejala, da mora deliti ljubezen ljudem, ker jo toliko prejema pri Bogu. In vemo, da je ta žena ljudem dala veliko ljubezni. Vemo pa tudi, da je to zmogla, ker se je zavedala, da Bog ljubi njo.
Ni bojazni, da bi človek to ljubezen izkoriščal za to, da bi grešil pod pretvezo: če me Bog ljubí, potem lahko grešim, saj mi bo tako in tako odpustil prestopke. Resnica je ravno nasprotna. Človek namreč greši zaradi pomanjkanja ljubezni ali bolje rečeno, zaradi nesprejemanja Ljubezni, ki ga čaka v srcu. Kdor na sebi čuti neskončno ljubeči božji pogled, si bo prizadeval, da ne bi grešil, in se bo v moči tega pogleda trudil spreobračati.
Prosimo Gospoda, naj na sebi vedno čutimo Jezusov neskončno ljubeči pogled. Naj ob teh naših razmišljanjih nikoli ne pozabimo na najpomembnejšo trditev, ki smo jo danes slišali: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«
Amen!
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveta Lenart, zavetnik sostrske župnije in sveta Ana, zavetnica javorske župnije, prosita za nas.
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!