Bogu hvala za vse prostovoljce, zdravstveno osebje in zdravnike, ki so v tem letu pripravljeni žrtvovati in darovati se za druge. Kajti ni treba postati vrhunski analitik sodobne družbe, da bi ugotovili, da danes mnogi ljudje niso odprti za darovanje in žrtvovanje. Pri vzgoji otrok in mladih o tem skoraj ne govorimo več, še manj pa to prakticiramo. Danes mnogi največkrat niso sposobni niti majhne žrtve za druge, zato hitro obupajo. Nimajo vztrajnosti. Mnogi bi se morali zavedati, da bodo sami prve žrtve te napačne vzgoje. Otroci, ki jih starši niso naučili žrtvovanja in darovanja, ne bodo skrbeli za starše, ko bodo onemogli.
Danes se darovanja za druge izogibamo na daleč in večina ljudi ni sposobna živeti za druge. Nikoli ne bom pozabil žene, ki je napisala na internetu, da jo korona izolacija spravlja ob živce, ker se mora ukvarjati s svojimi otroki in da zato nima časa, da bi šla na jogo oziroma s prijateljicami spit kavico. Dragi bratje in sestre, res je, da potrebujemo vsi sprostitev, da potrebujemo tudi čas zase, vendar, kje je v tem primeru darovanje in žrtvovanje? Kristus v današnjem evangeliju pravi: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.« Obsoja sebičnost kot nemodro obnašanje, torej obsoja vzgojo, ki je usmerjena samo v plačilo in ne vodi k delu za druge.
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Podoba pšeničnega zrna Jezusu služi za posredovanje pomembnega nauka, ki najprej osvetljuje njegovo osebno zgodbo, potem pa tudi življenje njegovih apostolov.
Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, ponovno vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v Božji moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno in je padlo v zemljo.
S Kristusom je vstalo od mrtvih vse človeštvo, ne le mi, ki smo krščeni; vse človeštvo, ker je on umrl za vse. Po njem so bili odrešeni, tudi tisti, ki tega še ne vedo. Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu pa nam tudi pomaga razumeti same sebe in smisel našega bivanja. V kakšnem smislu, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, in doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga izgubi in kdor sovraži (drug evangelist pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga ohrani za večno življenje.«
Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki ne pade v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga poje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo ponovno ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja.
Na človeškem in duhovnem področju je pomen tega jasen. Če človek ne gre skozi preobrazbo, ki prihaja po veri in krstu, če ne sprejme križa, ampak ostane navezan na svoj naravni način bivanja in na lastno samoljubje, se z njim vse konča, njegovo življenje se izčrpa: otroštvo, mladost, starost in smrt. Konec! Če pa veruje in sprejema križ v edinosti s Kristusom, se pred njim odpre obzorje večnosti.
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Darovanje za druge je zakon življenja. Če se nismo sposobni darovati za druge, ostajamo osamljeni. Ni naključje, da v naši družbi živi toliko osamljenih ljudi. Življenje za druge premaga človeško osamljenost.
Neki novinar je vprašal znano psihologinjo: »Katero vprašanje vam najpogosteje postavljajo bralci vaših priljubljenih knjig?« Pisateljica uspešnic je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: »Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen/a?« Novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči ta težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: »Vključi se kam! Naredi kaj dobrega za druge ljudi!«
Pred Bogom bomo ohranili le to, kar smo darovali za druge. Blagor tistemu, ki (se) zna darovati. Kristus je moč darovanja pokazal prav ob veliki noči, še prej pa je napovedal moč darovanja: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« Res, ko je bil na križu in ko je umrl, je njegova žrtev obrodila pravi sad. Pšenično zrno, ki je umrlo, je torej obrodilo sad.
Dragi bratje in sestre, kot vedno tudi tokrat lahko ugotovimo, da evangelij ni daleč, ampak zelo blizu našemu življenju. Vsak od nas je pšenično zrno, ki naj bi padlo v zemljo in umrlo. Toda Jezusova beseda nam je danes zagotovila, da bo tudi za nas prišla nova pomlad. Vstali bomo od mrtvih kot čudovito zeleno žito na njivah, ki ne bo več umrlo. Sporočilo današnjega evangelija nas uvaja v sporočilo velike noči. V našem življenju bo ostalo samo to, kar bomo zapisali v božjo ljubezen; samo to, kar bomo darovali in žrtvovali za druge. Naj nam Gospod poživi vero, da bo samo to, kar bo s Kristusom umrlo, z njim tretji dan tudi vstalo.
Amen.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveta Lenart, zavetnik sostrske župnije in sveta Ana, zavetnica javorske župnije, prosita za nas.
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!