Spomin vseh vernih rajnih 2. november 2020
2 Mkb 12, 43-46; Ps 103; 2 Kor 5, 1.6-10; Mt 25, 31-36
Danes praznujemo spomin vseh vernih rajnih. V marsikateri kulturi se danes spominjajo pokojnih prijateljev in sorodnikov ter molijo zanje. Toda kaj natanko bi morali prositi za pokojne?
Ali smo se kdaj vprašali, zakaj sploh molimo za tiste, ki so že umrli? Lahko odgovorimo zato, ker imamo tako navado, ker so nas naši starši tako naučili in to navado držimo še naprej. Lahko odgovorimo, zato ker tako piše v SP in ker župnik v cerkvi tako naroča. Lahko pa odgovorimo, da na ta način naši pokojni živijo v naših srcih in jim mi z molitvijo ter darovanjem vračamo vsaj malo za njihovo dobroto, ki so nam jo storili, ko so bili še med nami.
Pomembno je, da jim želimo, da bi doživeli vse nebeške radosti. Vemo, da lahko vsi upamo v nebesa, ker je Jezus umrl in vstal od mrtvih. Odpustil nam je, premagal smrt in nam odprl vrata večnega življenja. Vemo pa tudi, da učinki greha vseeno terjajo svoj davek, tudi kadar smo v prijateljskem odnosu z Bogom. Pomislimo na priložnosti, ko nam je nekdo odpustil izbruh jeze ali ostro besedo, toda bolečina, ki smo mu jo prizadejali, je ostala.
Papež Benedikt XVI. v okrožnici Rešeni v upanju piše, da »se stali vsa neresnica«, ko pridemo pred Jezusovo obličje. Ko se srečamo z njim, čigar ljubezen je premagala vse zlo, »nas sveta moč njegove ljubezni goreče prešine«. Ta ljubezen je tako močna, da izžge vse zlo ali greh, ki ostajata v nas. Benedikt jo imenuje »bolečina ljubezni«. Lahko je boleča in obenem radostna, saj nam nazadnje prinaša odrešenje. Lahko si predstavljamo, da Bog z ljubeznijo prežene greh iz nas. ZATO BODIMO POGUMNI. Bog nas želi še naprej očiščevati, tudi po smrti. Želi nas privesti v nebeško radost - nas in naše bližnje. Zato molimo zanje.
Spomin vseh vernih rajnih je praznik vseh naših pokojnih staršev, prijateljev, sorodnikov in dobrotnikov. Praznik, ko smo vsi povabljeni, da s svojo molitvijo pomagamo tistim, ki so mogoče naše pomoči še potrebni in obenem prosimo tiste, ki so že pri Bogu, da nam oni pomagajo s svojo priprošnjo. Ne moremo vedeti, kdo je pravičen, kdo gre naravnost v nebesa in kdo se morda še očiščuje v vicah. Vemo pa, da jim lahko vedno pomagamo s svojo molitvijo. MOLITEV NI NIKOLI NEKORISTNA. Praznik vseh vernih rajnih, je neločljivo povezan s praznikom Vseh svetih, ki smo ga praznovali včeraj. Praznik vseh svetih in praznik spomin vseh vernih rajnih sta na nek način praznika veselja in sreče, kajti veselimo se z vsemi tistimi, ki so že v nebesih in pomagamo lahko vsem tistim, ki se še očiščujejo.
Vendar, če pogledamo malo okrog po svoji soseski in bližnjih krajih, če pogledamo različne reklame po televiziji, ali pa na police v trgovinah in cvetličarnah, pa hitro opazimo, da se ta dva praznika sprevračata v neko temno in tesnobno praznovanje noči čarovnic. Človek lahko v tem času opazi po hišah nemalo obešenih, razstavljenih in postavljenih izrezljanih buč, ki nosijo raznorazne strašljive izraze. Še enkrat poudarim – IZREZLJANE BUČE. Dragi bratje in sestre, ponovno smo začeli obujati to strašno starodavno verovanje v vračanje raznih duhov in podobno.
Neka mamica je zgrožena pisala nekemu duhovniku naslednje pismo: »Zakaj imate duhovniki toliko proti noči čarovnic? Ali ni lepo, ko starši skupaj s svojimi otroki izrezujejo in krojijo buče ter tako preživijo nekaj časa skupaj? Ali pa vas ta skupaj preživeli čas moti? Ali nas hočete oropati vsakega veselja?« (Simona M.)
Sledil je pa odgovor tega duhovnika:
»Draga gospa, ne gre za nobeno omejevanje družinskega veselja. Gre za to, kaj je pametno. »Skupaj preživeti čas« ni v vsakem primeru dober. In ta, ki ga omenjate, prav gotovo ni. Vidim, da izvora praznika ne poznate, zato vam bom skušal vsaj na kratko pojasniti zmedo. Pri starih Keltih je morala vsako leto na dan /halloween/ ena družina v vasi darovati svojega otroka v ognju, da bi s tem umirili hude duhove. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, na katero so izdolbli strašljive dele obraza!«
Mislim da je - ne le za kristjane, ampak za vsakega človeka, ne glede na veroizpoved ali neizpovedovanje vere - NEPRIMERNO obujati spomin na ta poganska grozodejstva.
Bogu hvala, pri nas ŠE NE, ampak, če bo šlo tako hitro naprej se bodo tudi pri nas začeli otroci v času noči čarovnic, oblačiti v strašljive podobe čarovnic, hudičev in v druge grozne podobe. Če sodelujemo pri praznovanju noči čarovnic – hočemo ali nočemo - pomeni, da praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. S tem dejanjem potrdimo, da ne verjamemo popolnoma, da Bog želi strah nadomestiti z ljubeznijo in mirom. Zanemarja se Božja beseda, ki pravi, naj nimamo nič opraviti z nobeno obliko okultizma.
Namesto tega, kar nam hoče prinašati noč čarovnic, bi morali storiti vse, kar zmoremo, da bi sporočali to, kar res verujemo: da kristjani ne živimo v strahu, ampak v Božji ljubezni, da se razlikujemo od sveta, ker nočemo nasedati zlu, in da se na dan vseh svetih in dan vseh rajnih vernih duš pripravimo povsem drugače. V prvi vrsti duhovno, ne pa s poganskim praznikom čarovnic, ki hoče nadomestiti praznik zveličanih.
Dragi bratje in sestre, zamislimo se, ali so naši pokojni starši, bratje in sestre, res tako zlobni in strašni duhovi, ki jih moramo odganjati z bučami in norčijami? Ali ni pomen krščanskega praznika veliko bogatejši, saj bogati nas in naše pokojne? Navdaja nas z upanjem na večnost pri Bogu. Verjetno si nihče izmed nas ne želi, da bi se nas naši zanamci spominjali na praznik vseh svetih ali praznik vernih rajnih tako, da bi nam na čast postavljali okoli hiš pošasti iz buč in podobno. Vsi si verjetno želimo, da bi se nas ljudje spominjali v molitvi.
Naj nam bo praznik vseh vernih rajnih duš, ki ga praznujemo danes, lep spomin na naše pokojne. Z veseljem in vero raje zmolimo zanje kakšno molitev in se jim tako zahvalimo za vse dobro, kar so za nas storili.
Amen