Hrepenenje je najpomembnejši element molitve. S to neizmerno žejo človeka po Božji bližini lahko nenehno molimo. V tem smislu je človek en sam velik advent, vse dokler ne bo to hrepenenje v nebesih v polnosti potešeno. Dragi bratje in sestre, adventni čas s svojim največjim simbolom adventnega večka nam sporoča zelo veliko. Okrogla oblika adeventnega venca pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so v vijolični barvi, med drugim predstavljajo štiri pomembne mejnike človeške zgodovine: stvarjenje človeka, učlovečenje Božjega sina – začetek našega odrešenja, odrešenje, ko je Jezus na Veliko noč vstal od mrtvih, in konec sveta, ko bo sodila poslednja sodba za nas ljudi.
Znašli smo se v času karantene in omejitev, za kar bi lahko rekli, da je nekoč advent tudi bil. Porok in zabav ni bilo. Družine so lahko malo počile, ker se je končalo delo po njivah, travnikih, sadovnjakih in gozdovih. In v to mirnost je vstopila priprava na Jezusovo rojstvo.
Advent je pričakovanje Gospoda. Gospod je sicer že tu, a si želi biti vedno bolj navzoč, vedno bolj v odnosu z nami in preko nas z vsemi, ki po njem hrepenijo, pa se tega zavedajo ali ne. Advent nas spominja na dejstvo, da nas nič ne more dokončno zadovoljiti, razen odnosa ljubezni, razen srčna dobrota. Vprašanje je, koga ali kaj zares pričakujemo. Na koga ali kaj smo vsak dan pripravljeni – čuječi?
Krščanstvo ni opojni napoj, ki bi nas zazibal v spanec, marveč je izziv in poziv za budno pričakovanje. Bodimo torej čuječi in prisluhnimo Bogu, ki je nežno navzoč in na mnogo načinov podarja svojo dobroto in hrepeni po nas, da bi nas osrečil in da bi mi osrečevali z dobroto druge. Jezus v evangeliju pravi, da Gospodar ni naročil samo, naj bodo učenci čuječi, ampak jim je dal tudi svojo oblast za delovanje.
Kot smo slišali, je današnji evangelij kratka prilika. Govori o gospodarju, ki je služabnikom, preden se je odpravil na potovanje, zaupal določeno delo. Naročil jim je, naj ga odgovorno opravljajo in da jih ob vrnitvi želi najti čuječe. Izbral je vratarja, ki naj še posebej čuje. Tako evangelij, mi pa razmišljajmo še naprej, kako bi se lahko zgodba končala.
Vratarjeva največja nevarnost ni, da lahko zaspi, ampak da se tako navadi na delo, da ga opravlja rutinsko. V začetku je vratarja misel, da mu je gospodar zaupal pomembno delo, zelo vznernirjala in ga je opravljal s ponosom. Rad je nosil uniformo. Vedno, ko jo je oblekel, si je mislil, da je postal nekdo. Vestno in natančno je opravljal poklic vratarja. Ta zanj ni bil le služba, ampak življenjsko poslanstvo. Čas je mineval in odpiranje ter zapiranje vrat je postajalo dolgočasno. Nobene novosti ni bilo v njegovem življenju. Enaka jutra, enaki dnevi, enaki večeri, enaki pozdravi, enake naloge - vznemirljiva naloga je postajala dolgočasna rutina. Še vedno je odgovorno in zanesljivo opravljal svoje delo, a ljubezni in navdušenja ni bilo več. V njegovem delu ni bilo ljubezni. Ko pride gospodar, ga nedvomno najde na svojem mestu. Buden je, a ne živ. Mrtev je, ker mu je rutina ubila dušo.
Navajenost in naveličanost nas počasi ubijata. Hitro pademo v kolesnice rutine in pozabimo, da smo nekoč imeli ideale. Tako radi se zleknemo v naslonjač zatohlih navad. Kakšna nevarnost tiči v tem dejstvu za zakonce! Kakšna za naše duhovno življenje! Navadimo se obredov in običajev, ki so izgubili svežino in pravi pomen. Saj smo se že zalotili, da nam je molitev postala samo premikanje ustnic, sveta maša pa navada. Korenitih evangeljskih sporočil ne slišimo več.
Ali obstaja zdravilo za tako stanje? Od časa do časa potrebujemo, da nas nekdo spodbudi in vrže iz naslonjača. Adventni čas je taka možna spodbuda in glasen klic k čuječnosti. Vabi nas in nam daje priložnost, da se znebimo navlake naveličanosti in navajenosti ter pustimo, da pride Kristusov klic k čuječnosti do naših ušes.
Kaj pa sploh pomeni čuti?
Pomeni, da nikoli ne pozabimo, da je življenje potovanje, in da se naše obzorje ne ustavi tam, kjer se ustavijo naše oči, ampak sega čez. Ta zavest nam pomaga, da bomo uporabili prava merila in se ne bomo varali, da smo že na cilju.
Čuti pomeni, da imamo družinske člane, prijatelje in znance ter druge ljudi za sopotnike na naši poti. Čuti pomeni, da imamo denar, delo, zdravje in razvedrilo za sredstva na poti, ne pa za življenjski cilj. In to bo spremenilo naše življenje.
Začeli smo adventni čas in Gospod prihaja. Če ne prej, bo k vsakemu izmed nas stopil ob koncu življenja. Ne vemo za ta trenutek. Za nezvestega in nečuječega služabnika je vsak trenutek neprimeren. Zvest služabnik pa je čuječ prav zato, ker pričakuje Gospoda. Ne boji se ga, temveč hrepeni po njem. Prvi kristjani so pogosto molili: »Maranatha! Pridi, Gospod Jezus!« Prosimo tudi mi: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi tudi v naše življenje. Pridi in prinesi vanj nekaj novega! Pridi, prebudi in poživi nas!« Amen.
Dragi bratje in sestre, vabim vas, da obiščete internetno stran župnije: zupnija-sostro.com, kjer boste v posebnem zavihku našli spodbude za adventni čas: blagoslov adventnega venca, Adventni koledar za otroke, molitvene spodbude za družine ob adventnih nedeljah. Vabim vas, da redno spremljate župnijska oznanila in Glas župnije, ki je tudi lepo adventno obarvan. Vabim vas, da v adventnem času namenite po družinah več časa drug drugemu ter da pokličete koga, ki ni iz vaše družine. Izkažimo drug drugemu pozornost ali dve v tem adventu.
Želim vam obilo zdravja, Božje navzočnosti in blagoslova in ostanimo povezani preko molitve.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas! Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!