Radi poudarjamo, da ljudje ne moremo živeti od obljub, a vendar lahko rečemo, da so ravno Izraelci živeli od Gospodove obljube. Najprej jim je obljubil deželo, potem pa Odrešenika. V tem pričakovanju Janez Krstnik v današnjem evangeliju kliče ljudem: »Pripravite Gospodovo pot!«.
Res pa je, da so Izraelci, izvoljen narod, tudi pozabili na Gospodovo obljubo. Čeprav se oni niso vedno držali besede, pa je Bog vedno držal svojo obljubo. Izpeljal jih je iz sužnosti in jih popeljal v obljubljeno deželo.
Adventni čas, čas pričakovanja Odrešenika, nas spominja, da Bog ljubi svoje ljudstvo in je zvest svojim obljubam. Zato so adventna svetopisemska berila polna spomina na božjo zvestobo.
Tudi nas kristjane, novo božje ljudstvo, na poti proti obljubljeni deželi osrečuje zavest, da verujemo v Boga, ki je zvest svojim obljubam. A prav tako kot Izraelci lahko tudi mi pozabimo na Gospodove obljube. Veliko glasov nas vabi v druge smeri. Vprašajmo se: kje najti razloge, da bi ostali zvesti Bogu? Preden pa odgovorimo na to vprašanje, se vprašajmo: kdo smo? Dragi bratje in sestre, zagotovo nismo prvi, nismo vsemogočni ali najpomembnejši.
Vsak dan lahko izkušamo, kako velike in pomembne odločitve niso odvisne od nas. To vemo, a na žalost velikokrat samo v teoriji. Praktično pa krive poti, ki vodijo v prepire, nerazumevanja, zapuščenost, zavist in tesnobo; vse, kar ustvarja trpljenje in bolečino, izhaja iz našega prepričanja, da smo mi prvi in najpomembnejši. In če vsak od nas tako razmišlja, pride do medsebojnih trenj.
Bog se nam ne bliža, ker bi bili mi tega vredni. Če bi bili vredni, mu ne bi bilo treba hoditi k nam. K nam prihaja, ker smo grešniki in potrebujemo njegovo milost. Resnica o naši majhnosti in minljivosti nas bo vodila do prepričanja, naj zravnamo svoje steze tako, da se bodo srečale z Gospodovimi potmi.
Nekdo je zapisal: »Gospod, pričakoval sem te, a nisi prišel. Dolgo sem te čakal in šele pozneje razumel, da nisi vstopii, ker te moje srce ni pričakovalo!« Kolikokrat se nam Bog bliža in hoče priti k nam, a ne more, ker ga ne pričakujemo in imamo srce pred njim zaprto! Zato Janez Krstnik roteče pravi danes tudi nam: »Pripravite Gospodovo pot!« Naše pričakovanje Gospoda naj ne bo pasivno, ampak dejavno.
Dragi bratje in sestre, pripravljamo se na Odrešenikov prihod, in ta del vključuje tudi kesanje. Tako kot ljudje, ki so prihajali k Janezu Krstniku pri reki Jordan, vemo, da smo grešili in potrebujemo odpuščanje. Tako kot njim tudi nam kesanje - celo malih grehov - omehča srce ter nas odpre Jezusu in njegovi milosti.
Kako se pravzaprav to zgodi? Če se hočemo pokesati, moramo v duhovnem pogledu preveriti, kaj se mora spremeniti v našem življenju - kje nismo izpolnjevali Božjih zapovedi. Če bomo prosili še Svetega Duha, nam bo pomagal preiskati srce in nam bo blago razkril naše grehe. Ko bomo videli, kje smo zašli, nam bo pomagal videti, kako močno potrebujemo njegovo milost.
Ko nas Bog očisti grehov, si ne moremo kaj, da ne bi bili polni hvaležnosti za njegovo brezmejno ljubezen ter neomajno in neskončno usmiljenje. Naj kesanje postane vsakdanji obred, da bomo ohranjali čisto vest pred grehi, ki se lahko nakopičijo in zameglijo naš odnos s Kristusom. Kesanje je učinkovito. Bog ga ne bo uporabil le za to, da nas bo očistil, ampak tudi, da nam bo omehčal srce in nas pritegnil bliže k sebi.
Po besedah Zaharijeve hvalnice Bog prihaja k nam, da bi nas rešil naših grehov in osvobodil zla. Prihaja nas rešit strahu in razsvetlit vse, ki sedijo v temi in senci. Prihaja, da bi naravnal na pot miru naše korake. Začasnost, v katero smo vrženi s človeškim bivanjem, lahko živimo v tesnobi, da bomo morali zapustiti vse, kar imamo. To je en način. Lahko pa si, spodbujeni z božjo besedo, prizadevamo, da bi brez strahu služili Gospodu v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni in veseli šli naproti Kristusu, ki se nam bliža.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane. Amen.
Sveta Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
Sveti Rok, priprošnjik zoper kužne bolezni, prosi za nas!