Dragi bratje in sestre! Današnji evangeljski odlomek nas povede v nastajanje prvega jedra učencev, iz katerega se bo najprej razvil apostolski zbor in kasneje celotna krščanska skupnost. Učenca sta v Jezusu odkrila Mesija, tistega, o katerem Andrej reče Simonu: »Našli smo Mesija.« Ko je Jezus videl Simona, mu je rekel skrivnostne besede, katerih pomen poznamo mi danes. Spremenil mu je ime in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa, Skala (kar se prevaja Peter).« Tako vidimo ne le začetek procesa pridruževanja, ki vodi k oblikovanju Cerkve, ampak tudi prvo naznanilo njene organiziranosti in njene ureditve. Petru bo namreč kasneje rečeno: »Na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« Jezus Petru zaupa poslanstvo, ko ga pokliče.
Tudi nas Bog kliče, pa velikokrat ne prepoznamo njegovega glasu. Največkrat nas kliče po čisto vsakdanjih stvareh in ljudeh okoli nas. Zavedati se moramo, da je glas staršev, prijateljev, človeka v stiski, duhovnika, bolnika ali sodelavca tudi Božji glas. Prav vsako srečanje s človekom, vsako izpolnjevanje svojega poklica je priložnost, da odgovorimo na Božji klic. Samo tako bo naše življenje živ klic, znamenje in pričevanje.
Danes si odgovorimo na vprašanje kaj pomeni živeti. Živeti za človeka pomeni rasti in zoreti, pa tudi vedno znova učiti se. Vsak je živ človek toliko časa, dokler je pripravljen postajati človek. Kristjan je tisti, ki ve, da mora to šele postati, vsak s posebnim darom in poklicanostjo, ki jo je pač prejel.
Ne smemo pozabiti, da do verovanja pogosto vodijo posredovanja ljudi. Pri tem pa ostane bistven Jezusov klic, njegovo povabilo in tudi svobodna privolitev v tesno povezavo z njim.
Dragi bratje in sestre, na poti vere ni šablon ni kalupov. Na tej poti človek začne odkrivati svojo izvirnost, samega sebe, kakršen pač je in kakršen stoji pred svojim Bogom – ves odprt, prosojen za Božji pogled in sprejemljiv za Božje vabilo. Poudariti moramo, da se verovanja ne da naučiti. Kaj pa potem?
Evangelij nas spomni, da ne zadostuje, da smo o Jezusu in njegovi poti nekaj slišali ali morebiti prebrali. Janezova učenca sta slišala besedo o Božjem Jagnjetu in šla za Jezusom. Samó tako se je mogel Jezus obrniti k njima in ju povabiti: »Pridita in poglejta!« In zgodba o poklicanosti se je nadaljevala: bratje in prijatelji so to povedali drug drugemu. Tako more do poklicanosti prihajati tudi danes. Klic k verovanju je vedno zelo osebno povabilo človeku. Dokler tega povabila ne zaslišimo v svojem srcu, dokler se nas ne dotakne osebno, ne bomo šli na pot, se ne bomo premaknili. Vabilo k verovanju se tiče vsakega posameznika in vabi k osebnemu odkritju in stiku z njim.
Jezus je Jagnje, ki odjemlje greh sveta. On se obrača k nam in nas vabi, naj ostanemo pri njem. On je naš gostitelj in On sam je dar za nas.
V svetem obhajilu, dragi bratje in sestre, se v svoji največji osebni globini povežemo s Kristusom in se z njim vračamo k nalogam našega vsakdanjega življenja. Spomnimo se na tisto besedo v evangeliju, kjer je rečeno, da se je Jezus obrnil in ko je videl, da gresta Janezova učenca za njim, ju je ogovoril. Tako se dogaja z vsakim izmed nas. Če gremo za njim, nas nikoli ne bo prepustil same sebi, vedno se bo obrnil, nas pogledal in osebno nagovoril. Bodimo odprti za to njegovo besedo in ostanimo povezani z njim.
Zato želim nam vsem skupaj vere, da bi živeli svojo poklicanost z veseljem. Zapustimo svoj ego in izstopimo iz samovšečnosti in egoizma. Postavljeni smo v ta čas in v to župnijo zato, da živimo svojo poklicanost. Tukaj je naš prostor. Ljudje nas potrebujejo, svet čaka na nas, da se nasmehnemo in da vzljubimo stvari okoli nas. Če bomo tega sposobni, potem bomo srečni v svoji poklicanosti! Naj nam Gospod nakloni milost, da bi se mu v ljubezni popolnoma izročili in bo On naša skala in rešitev, da ne bomo omahovali.