Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. V Katoliški cerkvi danes obhajamo peto postno nedeljo, ki so jo poimenovali tudi tiha nedelja. Na misel mi prihaja Gregorčičeva pesem V pepelnični noči: »Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je violin, strunar odbrenkal je. Plesišča in gledišča se povsod zapirajo.«
Na poseben način resničnost tega doživljamo v tem času, ko v resnici ni več javnih zbiranj in prireditev. Celo naše gibanje je omejeno.
A Gregorčič bi moral letos pesem nadaljevati drugače. Pravi namreč: »V odprta pa svetišča se zemljani zbirajo.« Ne, v tem primeru tudi svetišča niso več odprta za maše s sodelovanjem ljudstva.
Običajno so na tiho nedeljo po cerkvah zagrinjali križe, ki so ostali zagrnjeni do bogoslužja velikega petka, ko so razpela razkrili ob vzkliku »Glejte, les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo!« Ljudstvo pa je odgovorilo: »Pridite, molimo!«
Pomembno je, da v času, ki ga doživljamo, ostanemo pozorni na zakrivanje križa. Tudi nam se v razmerah, v katerih smo se znašli, lahko začne dogajati, da izpred oči začnemo izgubljati stvari ali ljudi. Če neko trditev ali neko navodilo slišimo večkrat, morda celo velikokrat, nam lahko zdrsne preko roba naše pozornosti. Ne slišimo ga več in nehamo ga jemati resno. Najprej začnemo dvomiti, če je vse res potrebno, potem začnemo delati majhne prekrške. Ljudje moji, nikar. Iz Italije, iz Španije, pa tudi iz drugih držav Evrope dobivamo resna opozorila, da moramo biti skrajno disciplinirani, če nočemo, da bi se pri nas zgodba ponovila. Ne nasedajte tistemu skušnjavcu, ki pravi, da se to dogaja samo drugim. Meni se to ne more zgoditi. Nam se to ne more zgoditi. Res je, dogaja se drugim, pa tudi nam, tudi meni se lahko zgodi.
Enako pomembno je v tem času ohranjati živ in pozoren pogled za ljudi. Izolacija ne sme pomeniti, da bi na te ljudi pozabili. Nikakor ne smemo pozabiti na bolnike, ki so v bolnišnicah ali celo na intenzivni terapiji. Četudi jih ne vidimo in jih ne moremo obiskati, jih moramo nositi s seboj. Enako pozorno moramo spremljati njihove domače, ki doživljajo hude stiske, saj se iz dneva v dan soočajo s svojo nemočjo in strahom. Kako pomembna je naša bližina, duhovna, molitvena, preko spletnih omrežij, na toliko drugih načinov, s katerimi pokažemo, da nam je mar. Bog ne daj, da bi pozabili na zdravnike, medicinske sestre, prostovoljce, osebje po domovih, ki se ob vseh varnostnih ukrepih vendarle izpostavljajo možnosti okužbe. Njihovi napori so skrajni. Takole je stanje opisal mlad zdravnik iz Lombardije: »Spoznali smo, da tam, kjer se konča to, kar zmore človek, potrebujemo Boga. Začeli smo prositi za pomoč. Ko imamo nekaj prostih minut, molimo. Med seboj se pogovarjamo in ne moremo verjeti, da nekoč goreči ateisti zdaj vsak dan iščemo svoj mir in prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da vzdržimo in preživimo, da bi lahko še skrbeli za bolne.«
Zdravniki so bili tudi prvi, ki so nas opozarjali na resnost in usodnost te virusne okužbe. Na tem mestu se jim želim tudi v imenu Cerkve zahvaliti, da so tako odločno in v veliki skrbi za ljudi razlagali, za kaj gre. Brez njihovega poklicnega žara in njihove vere najbrž tudi odgovorni v Cerkvi ne bi tako hitro sprejemali ukrepov, ki se vedno bolj kažejo za nujne, čeprav so težki in bolijo. Dragi zdravniki in drugo zdravstveno osebje, hvala vam.
Še veliko drugih je: pripadniki Civilne zaščite, Karitas ter ostale humanitarne organizacije in delavci, policija in vojska, delavci komunale, trgovci in učitelji ter drugi, ki v teh dneh požrtvovalno delajo v korist vseh ljudi in zagotavljajo najbolj nujne storitve in delovanje najbolj potrebnih ustanov. Ne spreglejte jih in bodite jim hvaležni. Delajo, kar je v njihovi moči, na nas pa je, da jim njihovega dela ne otežimo zaradi tega, ker nas je strah in smo negotovi.
Bodimo pozorni, da nas v teh časih ne uspava anestezija navajenosti in sebičnosti, anestezija brezbrižnosti. Prepričan sem, da bomo tudi mi veliko lažje prenašali neprijetnosti osame in spremenjenih navad, če bomo pozorni do teh ljudi, ki skrbijo, da pravzaprav ne pogrešamo ničesar potrebnega za življenje. Čut solidarnosti do njih bo tudi nam pomagal, da bomo bolj pozorni in seveda tudi bolj potrpežljivi drug do drugega v svoji družini in svoji okolici.
V današnji Božji besedi pa tudi močno zveni Jezusov klic pokopanemu Lazarju: »Lazar, pridi ven!« In Lazar je prišel ven, ven iz svojega groba. Nekateri bodo v tem času bolezni položeni v grob. Naj jih objame Božja ljubezen. Ista ljubezen naj obriše solze tistih, ki bodo žalovali za njimi. Za vse druge pa upam, da bomo v tej preizkušnji spoznali, da moramo priti ven, ven iz grobov, v katere smo pokopali svoje odnose, svoje sosede, sami sebe in svoja pristna čustva, morda kdaj tudi svoja srca. Naj nas Kristus pokliče ven, naj se razvežejo povoji, s katerimi smo zvezani, da ne moremo videti, slišati, da ne moremo čutiti in ljubiti.
Dragi bratje in sestre, v časih preizkušnje so se kalili svetniki. V najtežjih časih so dozoreli najbolj plemeniti ljudje. Naj to velja tudi za nas. Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi te tedne in mesece postali boljši ljudje, da bomo prišli ven.
Vse družine, bolnike, vse zdravstvene delavce in vse, ki nam omogočajo, da nam nič potrebnega ne manjka, naj danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference