Številni ljudje našega časa globoko v sebi čutijo, da življenje nima smisla. Ne splača se biti pošten in si prizadevati za ideale! Ne splača se upoštveati ukrepov, ker so nesmiselni in brez pravega pomena. Dragi bratje in sestre, mi vsi si želimo biti strokovnjaki na veliko področjih samo toliko časa, dokler ni potrebno sprejeti odgovornosti oz odgovarjati, ko je nekaj narobe. Ne splača se! Le zakaj bi se trudil? Čemu? Skušnjava, da se ni vredno prizadevati za dobro, je poznana vsem nam.
V podobni stiski so se znašli apostoli po Jezusovi smrti. Podrl se jim je svet in bali so se. Mislili so, da Kristusovo in njihovo prizadevanje ni imelo smisla, saj je s sramotno Jezusovo smrtjo vsega konec. Tudi v evangeliju današnje nedelje se vstali Kristus približuje učencem, ki se jim v srcu oglašajo dvomi ter jim govori: »Mir vam bodi!«
Evangelij današnje nedelje nam pričuje o enem od številnih prikazovanj Vstalega. Emavška učenca sta vsa zasopla komaj prišla v Jeruzalem in pripovedujeta, kaj se jima je zgodilo na poti, ko se jim Jezus osebno prikaže in jim reče: »Mir vam bodi!«.
Učenci ne morejo verjeti govoricam, da je Kristus vstal od mrtvih. Tako so zagledani v svoje skrbi, da se jih ne morejo osvoboditi in niso odprti za druga sporočila. Vstali pokaže razumevanje za stisko učencev. Da bi jim dokazal, da je res on, jih povabi, naj se ga dotaknejo in se prepričajo o njegovi resničnosti: »Pokazal jim je roke in noge.« Tako je pokazal učencem svojo identiteto.
Dragi bratje in sestre, Kristusove rane pa niso samo znamenje trpljenja, ampak so predvsem znamenje ljubezni, s katero se je Kristus podal v trpljenje. Pokaže jim rane, da bi učenci vedno, ko bi jih videli, uzrli ljubezen, ki se skriva za njimi. Rane Kristusu ostanejo tudi po vstajenju in govorijo, da ljubezen ostane in je trpljenje in smrt ne moreta uničiti. Vse se konča, samo ljubezen nikoli ne mine, ker je močnejša od smrti. Vstali Kristus zato pokaže učencem rane, da bi jim razblinil dvome in obnovil vero, da ima naše prizadevanje za dobro smisel. Vse, kar storimo v povezanosti s Kristusovo ljubeznijo, ostane in ne bo uničeno. Ostalo bo, kakor so ostale Kristusove rane, ker so znamenje ljubezni. Vstali Zveličar vabi učence vseh časov, torej tudi nas danes, da kakršnokoli ranjenost položimo v njegove rane, saj smo po njegovih ranah bili ozdravljeni.
Evangelij nam čudovito pokaže Jezusovo pot do nas ljudi in med nami. On se vedno približa z razumevanjem, prinaša mir, ki ga svet dati ne more, odvzame preplašenost in dvome, da se ga človek oklene z zaupanjem, se mu res odpre.
Jezus se popolnoma razkrije učencem. »Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite in poglejte, saj duh nima mesa in kosti.« In ker še ni zadosti, doživijo učenci s strani Jezusa še dodatno potrditev: »Imate tukaj kakšno jed?« Vzel je pečeno ribo in vpričo učencev jo je pojedel. Jezus učence ni peljal v svoj svet, ampak je sam stopil v njihov svet, v takšen, kakršen pač ta svet je, svet ribičev ob jezeru in pri lovu rib. Popolnoma se je torej približal nam ljudem, postal eden izmed nas v naših vsakdanjih razmerah.
Dvomečim apostolom Kristus da znamenje. Želi jesti z njimi in pred njimi poje kos pečene ribe. S kruhom in ribo je že napovedal evharistijo, ko je nasitil pet tisoč mož v puščavi. Po vstajenju spet učence usmeri na evharistijo, kot bi jim hotel reči: ''Jaz bom v podobi kruha ostal vedno z vami. Pri vsaki maši se bom daroval za vas.'' Kristus nas vabi k evharistiji, ki je postala znamenje njegove bližine, ljubezni in skrbi za nas.
Dragi bratje in sestre, da bi dojeli globljo razsežnost Velike noči, nam lahko pomagajo naši pravoslavnimi bratje. Za pravoslavne kristjane je Kristusovo vstajenje vse. Seveda tudi mi katoličani verujemo vse tisto, kar verujejo oni, toda vsaka krščanska Cerkev ima svoj poseben dar, ki naj ga deli z drugimi Cerkvami. Dar, ki je lasten pravoslavni Cerkvi, je izredno močan čut, ki ga ima za vstajenje. Osrednje mesto, ki v katoliških bazilikah pripada križu, pri njih pripada podobi Vstalega.
Ko se v velikonočnem času srečujejo, se medsebojno pozdravljajo: »Kristus je vstal!«, na kar odgovarjajo: »Resnično je vstal!«.
Ta navada je tako zakoreninjena med ljudstvom, da pripovedujejo naslednjo anekdoto. Pripravili so javno razpravo o Kristusovem vstajenju. Najprej je spregovoril ateist, ki je bil mnenja, da je s krščansko vero v vstajenje za vedno konec. Dolgo je govoril. Za njim je stopil na oder pravoslavni duhovnik, ki je moral zagovarjati vstajenje. Ponižen pop je pogledal množico in preprosto rekel: »Kristus je vstal!«. Vsi so v en glas spontano odgovorili: »Resnično je vstal!«. In duhovnik je molče odšel z odra.
Dragi bratje in sestre, svet ne potrebuje le vere v Jezusovo vstajenje, ampak jo mora tudi živeti in doživeti. Ljudje ne potrebujemo le vere v Jezusovo vstajenje, ampak ga moramo tudi živeti in doživeti. To je možno, kajti s Kristusom smo vstali tudi mi, čeprav ne še telesno, pa vsaj s srcem, v veri in v upanju. Kristusovo vstajenje je tudi naše vstajenje.
Zahvalimo se pravoslavnim bratom, ki so nam danes pomagali, da smo razumeli nekaj več o večnem pomenu Kristusovega vstajenja in jih pozdravimo, kakor nas je naučil eden od njih, sv. Serafin Sarovski: »Kristus, moja radost, je vstal! Aleluja!«.
Amen