Dragi bratje in sestre! Praznujemo Gospodov dan. Četrta velikonočna nedelja je tudi nedelja Dobrega pastirja, ko zaključujemo teden molitve za nove duhovne poklice. Če hočemo razumeti pomen, ki ga ima v Svetem pismu pastir, se moramo opreti na zgodovino. Izrael je bil na začetku nomadsko pastirsko ljudstvo. Puščavski beduini nam danes nakazujejo, kakšno je bilo nekoč življenje izraelskih plemen. V takšni družbi odnos me pastirjem in čredo ni bil le ekonomske narave, ki temelji na koristnosti. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in dneve preživijo skupaj na samotnih krajih, kjer ne srečaš žive duše. Pastir sčasoma spozna vsako ovco posebej in ovca prepozna in razlikuje med mnogimi glas pastirja, ki se pogosto pogovarja s svojimi ovcami.
Jezusove besede iz današnjega evangelija niso besede, ki samo božajo naša ušesa in dušo. Jezusove besede povzemajo njegovo življenje, njegove odnose, njegovo daritev. Dobesedno zares so bil te besede izpolnjene v njegovi daritvi na križu, kjer je ostal pastir, ki daje življenje za nas. Nikogar ni izključil, nikogar preklel, nikogar zavrgel.
Pred kratkim sem se začudil, ko sem govoril z mladim fantom, kako je sedaj v šoli po dolgem času in kaj bi rad postal, zakaj hodi na gimnazijo, pa mi je brezvoljno odgovoril, da še čisto nič ne ve, kako bo z njim. Na gimnazijo hodi, ker pač nekam mora hoditi, vendar ga vse skupaj dosti ne veseli. Najbrž je iskreno izrazil prepričanje številnih današnjih mladih, ki jim šolanje, žal pa dostikrat tudi življenje samo, ni v veselje. Morda so se me njegove besede tako dotaknile, ker sem na neki način njegovo pravo nasprotje, saj sta mi delo in poslanstvo, ki ga opravljam, v veselje. In tudi zato, ker sem v njegovih letih točno vedel, kaj bi rad postal, čeprav sem se dolgo iskal in odločal za duhovniški poklic.
Če delamo z veseljem, rešimo veliko problemov. Za tistega, ki rad opravlja svoje delo, se vse spremeni. Laže in bolje dela. Ne predstavljam si, da bi moral z odporom ali pa samo zaradi dolžnosti zjutraj na delo ali v takem duhu opravljati svoj poklic. Če to prenesemo na današnji evangeiij, lahko rečemo, da dobri pastir opravlja svoje delo z veseljem, najemnik pa brez volje in veselja. Najemnik pač dela, ker mora delati. Opravlja delo, ker nekaj pač mora početi, a pri svojem delu ni s srcem.
Nasprotno pa dobri pastir z vsem žarom opravlja poslanstvo in zato pozna svoje ovce. Če se sprašujemo, od kod Kristusu taka ljubezen do svojih, nam na to odgovori, da On pozna svoje, kakor Oče pozna Njega. Kristusova ljubezen do ljudi, ki je brezpogojna, ima vzor v Očetovi ljubezni do Sina. Najprej Oče ljubi Sina in v moči te ljubljenosti Sin ljubi Očeta in ljudi. Oče neizmerno ljubi Sina, a tudi Sin neizmerno ljubi svoje, saj pravi: »Svoje življenje dam za ovce.
Podoba dobrega pastirja še bolj zablesti ob podobi najemnika. Najemnika nihče ne ljubi, a tudi on ne ljubi nikogar. Sina pa ljubi Oče in Sin vse dela v moči te ljubezni. Ker je tako ljubljen, lahko da celo svoje življenje.
Ni naključje, da Cerkev premišljuje evangelij o dobrem pastirju na dan, ko moli za nove duhovne poklice. Kdo se lahko odloči za poslanstvo duhovnika, redovnika, redovnice ali misijonarja? Kdo se lahko daruje za druge, pa naj bo to v zakonu, v družini, v duhovništvu ali redovništvu? Samo tisti, ki čuti, da je ljubljen. Daruje se lahko samo tisti, ki mu je bilo življenje darovano, in ljubi tisti, ki se zaveda, da ga je Bog ljubil prej. Najprej se torej moramo zavedati, da nam je Oče podaril ljubezen in smo ljubljeni božji otroci. Poslanstvo duhovnega poklica in tudi življenjske poklicanosti lahko uresničimo samo v tej zavesti, da smo ljubljeni.
Zdaj pa si privoščimo tudi kritičen premislek ob evangeliju o dobrem pastirju. Zakaj je Jezus uporabil to podobo? Zakaj Jezus samega sebe imenuje pastir, nas pa svojo čredo? Ali ga ni strah imenovati nas za svoje ovce in nas s tem raniti, užaliti dostojanstvo naše človeške svobode?
Dejstvo je, da človek danes ošabno zavrača vlogo ovce in idejo črede, hkrati pa je ves v njej. Eden od najbolj očitnih fenomenov naše družbe je pomasovljenje. Tisk, televizija, internet so množična sredstva obveščanja, pa ne le zato, ker obveščajo množice, ampak tudi, ker jih oblikujejo in ustvarjajo. Ne da bi se zavedali, se hlapčevsko pustimo voditi vsakovrstni manipulaciji in prikritim prepričevanjem. Plazimo se za njimi v strahu, da bi zaostali, ko nas pogojuje in na nas vplivajo reklame. Jemo tisto, kar nam rečejo. Oblačimo se, kakor nas učijo. Govorimo, kakor slišimo govoriti. Načelo, ki vodi večino današnje družbe je: »tako delajo vsi«.
Evangelij nam ne obljublja spremembe sedanje družbe pomasovljenja. Pomaga pa nam omogočiti, da tej družbi vdahnemo dušo, da posameznik in družba ohranijo svoj nedotakljiv prostor svobode in zasebnosti. Merilo človeka, ki ga navdihuje Kristusova beseda, ni: »Tako delajo vsi,« ampak: »Tako je dobro delati.« Jezus dobri pastir ne ponižuje naše osebnosti, ampak ji pomaga rasti, on nas dela bolj človeške.
Zanimivo, da vsa ta leta, ko se kaže pomanjkanje duhovnih poklicev sovpada z nižjim številom sklenjenih zakonskih zvez, manjšim številom otrok v družinah, a žal s povečanjem nesmisla in brezupa bivanja ter sebičnosti ljudi. Res postajamo družba najemnikom Delamo, ker moramo delati, in ne sprejemamo poslanstva v zavesti, da smo ljubljeni. Smo družba profita, kjer se ne govori o zastonjski ljubezni in o tem, da smo ljubljeni, ampak o zaslužku in dobičku. Duhovne poklice, trdne zakone in razumevajoče družine lahko pričakujemo samo tam, kjer bodo ljudje sposobni govoriti; »Oče nas ljubi, da bi se darovali za druge.«
Amen