V evangeliju današnje nedelje se srečamo z besedami, ki jih je Kristus izrekel, preden je šel v smrt, in so za kristjane svete še na poseben način. Med zadnjimi Kristusovimi besedami je tudi molitev za učence, ki bodo nadaljevali njegovo delo.
Jezus Kristus najprej prosi, da bi učenci ostali zvesti: »Ohrani jih v svojem imenu.« Vedel je, kaj se bo zgodilo na veliki četrtek, vendar prosi, da bi kljub strahu, zatajitvi in izdajstvu ostali zvesti. Z drugimi besedami: da bi znali najti pot nazaj. Zanimivo je, da tudi danes Jezusovi učenci nismo zvesti. Hitro se navdušimo za Kristusa, a tudi kmalu odnehamo. Radi gremo k maši za velike praznike, da bi bili zvesti nedeljo za nedeljo, pa nas zmanjka. Koliko zakoncev ne zmore ostati zvestih zakramentu, ki so si ga podelili. Pomislimo na zvestobo birmancev. Mati Terezija iz Kalkute je velikokrat ponavljala: »Ni potrebno, da smo uspešni. Pomembno je, da smo zvesti!«
Potem Kristus prosi za enost med učenci: »Da bodo eno, kakor midva.« Razdeljenost Jezusovih učencev je stalni vzrok pohujšanja in medsebojne razprtije zmanjšujejo moč našega pričevanja. Res je, da smo se v zadnjem času, morda bolj kot v zgodovini, Jezusovi učenci različnih Cerkva približali drug drugemu, toda ali ni tudi res, da razne skupine in gibanja v Cerkvi sami želijo biti boljše/boljši, bolj pravoverne/pravoverni od drugih? Ali napredni teologi ne podcenjujejo konservativnega učiteijstva Cerkve in obratno?
Kristus prosi tudi, da bi bili učenci posvečeni v resnici: »Posveti jih v resnici.« Dragi bratje in sestre, Jezus je razodetje nevidnega Boga. Resnica za nas ni abstrakten pojem, ampak oseba Jezusa Kristusa, ki je zase rekel: »Jaz sem resnica.«. Biti v življenju nezvest Resnici zato pomeni biti nezvest Bogu. Kako hitro lahko krščanski nauk zožimo samo na abstraktno učenje, pozabljamo pa na oseben odnos z Resnico, ki je Kristus sam. Zanimivo, da na nedeljo, ko beremo besede o resnici, v Cerkvi obhajamo nedeljo sredstev družbenega obveščanja. In mi vsi vemo, kakšna vojna divja pri nas zaradi in okoli medijev. Naj se zato danes dviga naša prošnja k Gospodu, da bi bili tudi mi, njegovi sodobni učenci, ki živimo v svetu medijske kulture, posvečeni v resnici tako, da bomo kritično sprejemali medijska sporočila. Naj v povezanosti s Kristusorn, ki je Resnica, razlikujemo zrnje od plevela.
Kristus dalje prosi, da bi bili učenci obvarovani hudega: »Prosim, da jih obvaruješ hudega.« Učenci bodo poslani v svet, da bi v temo sveta prinašali luč. Ko bodo prinašali luč, morajo biti pripravljeni, da jih bo svet sovražil. Kristus vnaprej vidi, da bo življenje zanje težko. Jezsu ne prosi, da ne bi imeli težav in trpljenja, ampak da bi učenci ostali zvesti tudi v preizkušnjah. Jezus svojim učencem ne obljublja, da bodo na svetu brez problemov, ampak prosi, da bi imeli moč in bi vzdržali.
Stara legenda pravi, da je imel Jezus še potem, ko se je vrnil k Očetu na sebi znamenja svojega trpljenja. Na glavi so bili vidni vbodi trnjeve krone, na rokah in nogah so bila znamenja žebljev. Na prsih je bila velika luknja od sulice in na hrbtu so bila znamenja biča. Ko so angeli v nebesih videli koliko je Jezus trpel so padli na obraz in ga počastili. Potem je vstal angel Gabriel in Jezusa vprašal: »O Jezus veliko si trpel na zemlji. Ali ljudje vedo koliko si trpel zanje in bodo znali ceniti tvoje trpljenje in tvojo veliko ljubezen do njih?«
Jezus je odgovoril: »O ne le par Palestincev ve za to. Ostali ljudje niso niti slišali zame. Oni niti ne vedo koliko sem za njih trpel in koliko jih ljubim.«
Gabriel je bil šokiran, ko je to slišal in je nato rekel Jezusu. »Kako bodo vsi ljudje na zemlji sploh kdaj slišali za tvoje trpljenje in tvojo ljubezen?«
Jezus mu je odgovoril: »Predno sem odšel z zemlje sem rekel svojim učencem naj povedo vsemu svetu o meni. Povedali bodo tolikim ljudem, kot bodo mogli in ti bodo povedali naprej drugim in tako bo cel svet slišal o mojem trpljenju in o moji ljubezni.«
Sedaj je bil angel Gabriel še bolj zbegan in je rekel: »Pa veš kako nezanesljivi so ljudje? Kako pozabljivi so. Kako so nagnjeni k dvomom. Kaj če Peter, Jakob in Janez, ter drugi postanejo utrujeni in razočarani in pozabijo nate in na službo, ki si jo jim zaupal? Ali kaj če to storijo tisti ljudje, katerim bodo apostoli pripovedovali o tebi? Ali si mislil tudi na to in ali imaš v rezervi še kakšen načrt za vsak slučaj, če se ta izjalovi?«
Jezus mu je odgovoril: »O vseh teh stvareh sem premišljeval, pa se kljub temu nisem odločil za rezervni načrt. Jaz računam na Petra, Jakoba in Janeza, ter na druge apostole in na tiste, ki jim bodo oznanili mojo ljubezen. Jaz računam na človeka in zaupam, da se ne bo izneveril.«
Tudi danes Jezus še vedno računa na človeka. Sedaj trenutno računa prav na nas. Kakor je apostole poslal v svet, pošilja tudi nas v svet. V tem trenutku smo prav mi dobili štafetno palico vere, da jo dobro izročimo našim naslednikom. Starši svojim otrokom. Po nas želi reševati in posvečevati današnji svet.
Dragi bratje in sestre, torej ko se tudi mi trudimo, da bi bili Jezusovi učenci in prinašalci njegove besede svetu, velikokrat naletimo na težave. Ko je pri zadnji večerji prosil Očeta za svoje učence, je prosil tudi za nas. Jezus je prosil za nas! V težavah naj nam bo opora dejstvo, da je Jezus z nami, saj je že pri zadnji večerji prosil za nas Očeta, da bi bili zvesti, eni, posvečeni v resnici in obvarovani hudega.
Amen