»To vam povem, da se ljubite med seboj.« Dragi bratje in sestre, ta poved je nekakšen povzetek Jezusovega nauka in tudi Jezusova oporoka, saj je to naročil, preden je šel v smrt.
V današnjem evangeliju slišimo o ljubezeni, ki je zapoved. Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, če ni svobodna, ampak zapovedana? Ljubiti Boga z vso dušo in z vsemi močmi je označena kot »prva in največja zapoved« in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je »druga zapoved«, podobna prvi, pravi Jezus. Kakšen odnos bi lahko bil med ljubeznijo in dolžnostjo od trenutka, ko ena predstavlja spontanost, druga pa obvezo?
Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno pogledati na dva vzroka oziroma dva načina, kako je človek uveden k izvrševanju ali k neizvrševanju neke določene stvari: ali zaradi prisile ali pa zaradi privlačnosti. Običajni zakoni in zapovedi ga privlačijo na prvi način: s prisilo, z grožnjo kazni; ljubezen pa ga vodi na drugi način: s privlačnostjo, z notranjo močjo. Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil kakršno koli prisilo. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur nas ne bi mogel nagniti noben zunanji in pisan zakon.
Kristjani imamo večkrat občutek, da nam Cerkev nalaga veliko zapovedi, zato si nekateri vero predstavljajo kot breme, ki prinaša samo prepovedi in obveznosti. Tudi nasprotniki krščanstva radi poudarjajo, da je vera ena sama prisila, sestavljena iz številnih prepovedi tere zapovedi in zato sinonim za nesvobodo.
Ta kritika pa spregleda pomen osebnega odnosa. Če nekoga poznamo ali pa smo z njim prijatelji, pa nas prosi za pomoč, mu bomo z veseljem pomagali. Če je naša mama bolna, jo bomo obiskali. Če naš otrok zboli, ga bomo peljali k zdravniku. Zakaj tako? Zato, ker imamo te osebe radi. Ne bomo premišljevali, kako težko je izpolniti dolžnost do njih. Mož ljubi svojo ženo in zato niti ne pomisli, da ji ne bi ustregel. Osebni odnos, pravzaprav ljubezen, spremeni naše ravnanje do drugih.
Dragi bratje in sestre, zdaj bom skušal razložiti, da vse to ni abstraktno razmišljanje, ki bi viselo nekje v zraku, ampak ima neposreden vpliv na človekovo življenje in na ljubezen.
Današnji mladi se vedno pogosteje sprašujejo: zakaj zakonska zveza? Zakon je svojska institucija; ko je enkrat sklenjen, zavezuje, obvezuje k zvestobi in k ljubezni za vse življenje. Opažamo, da je vedno več tistih, ki zavračajo institucijo zakona in izberejo tako imenovano svobodno ljubezen ali pa preprosto sobivanje.
Eden od filozofov, Kierkegaard, je zapisal: »Samo takrat, ko je ljubiti tudi dolžnost, samo takrat je ljubezen za vedno zavarovana pred sleherno spremembo; za večno je osvobojena v blaženi samostojnosti; zavarovana v večni blaženosti proti sleherni raztresenosti.«
Na prvi pogled so to skrivnostne besede, toda njihov pomen je zelo preprost. Povedati hočejo: človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne ni drugega kot šala. Zato tudi velja, da globlje kot človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, utrudil in bi več ljubil. In ker sedaj, ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno veliko izgubo bi to prineslo, se pobriga in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost torej obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost. Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da mora ljubiti in to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.
Zapoved ali dolžnost ljubiti varuje ljubezen ne le pred utrujenostjo in željo, da bi se človek umaknil nazaj in zamenjal predmet svoje ljubezni, varuje tudi pred drugo zastrašujočo nevarnostjo za ljubezen. Ta se imenuje navada, ki rada naredi plitko vse in ki ugasne sleherno radost in navdušenje.
Za današnjega fanta je običajno, da po nekaj dneh poznanstva zahteva od dekleta dokaz, da ga ljubi in vsi dobro vemo, kaj je običajno ta dokaz in kaj lahko to stane dekle. To je izsiljevanje, ne pa znamenje ljubezni. In če to zanemarimo, kakšen dokaz je vendarle to? Kaj lahko dokaže? Zahtevati ta določen dokaz, ki je v tem, da človek zapravi nekaj dragocenega, je pokazatelj, da niso gotovi ne v lastno ljubezen, ne v ljubezen drugega človeka.
Potrebno je torej imeti pogum – potem, ko sta se dovolj spoznala in je čas dozorel – da si podarita obljubo, ki bo za vedno.
Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za ljubezen do Boga. Ta zagotovo spremeni naše življenje. Jezus pravi: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas.« Kristus je povezan z Očetom in spolnjuje njegovo voljo, mi pa bodimo povezani s Kristusom in izpolnjujmo njegovo voljo. Če ljubimo Boga, bomo izpolnjevali njegove zahteve in njegove zapovedi. Če bomo z njim gojili pristen osebni odnos v molitvi in pri sveti maši ter prejemanju drugih zakramentov, bomo krepili prijateljstvo z njim, nam bodo njegove zapovedi bližje. Ne bomo zahtevali dokazov. Današnji problem povezan z izpolnjevanjem zapovedi, je pravzaprav problem iskrenega osebnega odnosa do Boga. Krščanska vera ni izpolnjevanje abstraktnih predpisov in zapovedi, ampak je hoja za Kristusom, hoja po Kristusovih stopinjah. Krščanstvo je hoja za nekom, ki nas ima neizmerno rad, mi pa ga ljubimo, ko spolnjujemo njegove zapovedi: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni,« pravi Jezus ter dodaja: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.« Dragi bratje in sestre, ne moremo govoriti, da ljubimo Boga, če ga ne poslušamo in ne upoštevamo, kar nam naroča, in če se iz našega življenja ne pozna, da imamo z njim osebni odnos.
Ob sklepu se v tem našem razmišljanju vrnimo spet na področje vere in duhovnosti. V našem življenju je potrebna milost. Milost pa pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranil egoizem, in nam podarja stanovitnost in vztrajnost. Apostol in evangelist Janez pravi: »Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga. Mi ljubimo, ker nas je On prvi vzljubil«.
Dragi bratje in sestre, Bog se je prvi zavezal, z nami sklenil zavezo. Bog nas ljubi vedno, vsak dan, vsak trenutek prvi. Mi lahko le iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, samega sebe in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.
Amen